Colourings

Colourings

sreda, 20. marec 2013

Namesto dneva žena



"Si predstavljate, da bi se ob kandidaturi katerega koli moškega razpravljalo o širini njegovega trebuha ali velikosti njegove pleše? Ne, seveda ne." 

(Milica Antić Gaber, predavateljica obče sociologije in sociologije spola na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v članku Žensko telo in moška politika; Predmoderen odnos do žensk, Delo, Sobotna priloga, 9. marec 2013)


... in tako dalje ... in tako dalje ... Zanimivo branje, zelo zanimivo! Antić Gabrova v članku piše o tem, kako je ob zadnjih dogodkih (ženska kot mandatarka slovenske vlade) " ...spet prišel do izraza tako značilen predmoderen odnos do žensk v Sloveniji." Vsekakor članek za prebrat in misel za zapomnit.


http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zensko-telo-moska-politika.html


Celje, marec 2013





http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zensko-telo-moska-politika.html

sreda, 6. marec 2013

Ženska o ženski


Pa sem zabredla še na eno področje. Sicer bolj zaradi splošne razgledanosti, kot zaradi veselja. No, ja, ne bom rekla, da sem čisto brez kilometrine, sploh kar se gledanja in teoretiziranja tiče.
Jan Saudek mi je nesporno najboljši; mimogrede, odkrila sem ga šele nekaj let nazaj v Bratislavi, ko sem zares slučajno uletela na njegovo razstavo. Ki me je, iskreno rečeno, šokirala. Takoj sem kupila njegovo knjigo in ne mine mesec, da je ne vzamem v roke. Sledi mu Araki Noboyushi, ki sem ga prav tako odkrila slučajno, med pregledovanjem prodajnih knjig v eni londonski galeriji. Spet je sledil tisti šok ob gledanju fotografij, ki te v trenutku potegnejo in mimogrede sem prelistala celo knjigo. Ne, nisem je kupila, ker sem takrat potovala z Ryanairom z ročno prtljago. Saj poznate tiste nizkocenovniške finte, ko ne smeš imeti nič preveč in nič v roki, ne?
In zdaj bi bil med omembe vrednimi fotografi po mojem okusu že skorajda na vrsti kar moj klubski kolega Žiga Gričnik, ki ima izrazito in izrazno prepoznavne akt fotografije. Ko bo izdal knjigo, jo bom kupila ... zagotovo!

No, pa je prišel dan, ko sem se lahko preizkusila še v praksi. In ugotovila, da zadeva sploh ni enostavna, sploh če jo želiš opraviti dobro. Hočem reči, fotografirati golo telo zgolj zato, ker je golo, pač ni dovolj. Še bolj dolgočasno je, če si na akt delavnici, pa ti postavijo luči in telo, ti pa pritisneš na sprožilec ...

No ja, če nič drugega, sem za prvič ugotovila kar nekaj stvari. Zdaj vem, kako in kaj bi želela fotografirati in kako in kaj ne bi. 

In še nekaj sem vnovič potrdila: najbolj mi ležijo tiste trenutne ekspresije. Ko brez razmišljanja in režiranja pristopim in sprožim. Nagonsko. Ja, to sem jaz ... Najrajši.


Celje, februar in marec 2013 










sobota, 2. marec 2013

Desni prilastki


Khmmm ... saj sploh ne vem, koliko je tole etično. Ampak ne morem si kaj, tega res ne bi hotela izpustiti. Sicer pa, kdo mi jamči, da tudi jaz že kje ne visim!?

Fotoentuziasti ... Takole se napravljamo, ko so stvari najbolj napete. In si na vso moč prizadevamo, da ne bi zamudili trenutka ... tistega edinstvenega, neponovljivega, nenadomestljivega. Vsi tako patetično zavzeti, ko gre zares. Zatopljeni v foto igračke različnih razsežnosti, zmožnosti, znamk, dimenzij in kar je še primernih desnih prilastkov.

Bi morala fotografirati maškare tisti dan. In to ne kar enih, ampak tiste lepe, beneške. Pa me je ulica zmedla in zapeljala, da me je kar odneslo. Je bilo pač bolj napeto tam preko...


Alter ego, verjetno ... tako in drugače.


Benetke, februar 2013














sreda, 27. februar 2013

Navlečena že na kaj


En tak podaljšan vikend stran od vsakdana. Prav prileže se tu in tam. Sicer me misli na takšne poti na prvo žogo ne potegnejo preveč; poigravanje z idejo o potopu v podivjano eksotiko je vsekakor bolj razburljivo. Tudi kakšnih posebnih pričakovanj mi ne vzbujajo. In o tistem hudo žgečkljivem nemiru ni ne duha ne sluha.

In vendar ...  ko sem nazaj, vedno znova ugotavljam, da je tudi običajen svet poln presežkov, da sem jih našla in da jih ni več, ker sem spet tu.

Pa še v nečem sem tako zelo predvidljiva in dolgočasna na svoj način: bolj kot vse tiste znamenitosti, prenatrpane z množicami turistov, me vedno znova posrkajo stranske ulice, nepomembni detajli, zadnje vrste, neatraktivni zidovi...

Pravzaprav niti ne vem, kako jih vsakič in povsod najdem. Ne vem, zakaj se mi takoj sprehodijo po domišljiji. Vem pa, da neizmerno uživam, ko jim vdahnem življenje, moč in barve na tisti moj način ... in samo to šteje, ko merim zadovoljstvo, umirjam čute in zlagam spomine.


A si lahko odvisen tudi od takih postranskih stvari?


Praga, februar 2013

















nedelja, 10. februar 2013

Karneval prvič in zagotovo ne zadnjič


Saj ne znam povedat, zakaj sem imela vse do včeraj take predsodke pred pustnimi maskami, karnevali in kar je podobnih zadev.

Še sreča, da sem toliko radovedna, da sem šla letos vendarle pogledat na zemljevid, kje sploh so ti Markovci, kjer se dogaja znameniti Fašenk. Ne vem, zakaj sem si predstavljala, da je to na koncu Slovenije. Nevednost, pač. In ko sem ugotovila, da so ti kraji prav blizu Ptuja, ni bilo nobenega izgovora več. Pa gremo pogledat!

Tam pa presenečenje. Ena taka hudo nalezljivo prijazna in vesela energija se je širila skozi vasi, ljudje gostoljubni in zgovorni, mize pred hišami polne lokalnih dobrot, vzameš, kar hočeš, kjer hočeš in kolikor hočeš, pa bognedaj, da bi odklonil ... plačaš pa s hvala lepa, nasmehom in prijazno besedo ... pa kaj to smo še v Sloveniji ali kako?

V glavnem: bom še šla. Pa ne zaradi tiste tone in pol fotografskih motivov, ki jih je kar naporno naložit in pritovorit domov. Pravzaprav iz nekega drugačnega, čisto banalnega razloga: ker imam že zdaj garancijo, da bom preživela še en posrečen dan.

 
Zabovci, Markovci, februar 2013





























Potopljena v razkošje barv in detajlov


Pa je naneslo, da sem se na hitro odločila in priključila neplaniranemu skoku v Benetke. Je pač pustni čas in poskušam biti norčava na svoj način.

Pravzaprav je bilo nenavadno, da nas je sredi zime odneslo tudi na bližnji Burano. Ker tja itak gremo vedno. Ampak zanimivo, kako ga nikoli ne začutim enako. Tokrat so me barve posrkale vase že v prvi ulici. Skoznje sem se prebijala v družbi detajlov. Bilo je zabavno; toliko podatkov na kupu, da nisem prišla nikamor ...

Smešno vse skupaj, glede na to, da je zima. Tudi tam doli. Ampak jaz sem uživala po svoje in čisto pozabila na prostor in čas. 


In ko se ti uspe sredi zime potopiti v razkošje barv in detajlov, lahko nastane tudi en tak močen, zmeden, naiven, težko prebavljiv koktejl ... SALUTE!



Burano, februar 2013