Pa sem zabredla še na eno področje. Sicer bolj zaradi splošne razgledanosti, kot zaradi veselja. No, ja, ne bom rekla, da sem čisto brez kilometrine, sploh kar se gledanja in teoretiziranja tiče.
Jan Saudek mi je nesporno najboljši; mimogrede, odkrila sem ga šele nekaj let nazaj v Bratislavi, ko sem zares slučajno uletela na njegovo razstavo. Ki me je, iskreno rečeno, šokirala. Takoj sem kupila njegovo knjigo in ne mine mesec, da je ne vzamem v roke. Sledi mu Araki Noboyushi, ki sem ga prav tako odkrila slučajno, med pregledovanjem prodajnih knjig v eni londonski galeriji. Spet je sledil tisti šok ob gledanju fotografij, ki te v trenutku potegnejo in mimogrede sem prelistala celo knjigo. Ne, nisem je kupila, ker sem takrat potovala z Ryanairom z ročno prtljago. Saj poznate tiste nizkocenovniške finte, ko ne smeš imeti nič preveč in nič v roki, ne?
In zdaj bi bil med omembe vrednimi fotografi po mojem okusu že skorajda na vrsti kar moj klubski kolega Žiga Gričnik, ki ima izrazito in izrazno prepoznavne akt fotografije. Ko bo izdal knjigo, jo bom kupila ... zagotovo!
No, pa je prišel dan, ko sem se lahko preizkusila še v praksi. In ugotovila, da zadeva sploh ni enostavna, sploh če jo želiš opraviti dobro. Hočem reči, fotografirati golo telo zgolj zato, ker je golo, pač ni dovolj. Še bolj dolgočasno je, če si na akt delavnici, pa ti postavijo luči in telo, ti pa pritisneš na sprožilec ...
No ja, če nič drugega, sem za prvič ugotovila kar nekaj stvari. Zdaj vem, kako in kaj bi želela fotografirati in kako in kaj ne bi.
In še nekaj sem vnovič potrdila: najbolj mi ležijo tiste trenutne ekspresije. Ko brez razmišljanja in režiranja pristopim in sprožim. Nagonsko. Ja, to sem jaz ... Najrajši.
Celje, februar in marec 2013
