Navlečena že na kaj

En tak podaljšan vikend stran od vsakdana. Prav prileže se tu in tam. Sicer me misli na takšne poti na prvo žogo ne potegnejo preveč; poigravanje z idejo o potopu v podivjano eksotiko je vsekakor bolj razburljivo. Tudi kakšnih posebnih pričakovanj mi ne vzbujajo. In o tistem hudo žgečkljivem nemiru ni ne duha ne sluha.

In vendar ...  ko sem nazaj, vedno znova ugotavljam, da je tudi običajen svet poln presežkov, da sem jih našla in da jih ni več, ker sem spet tu.

Pa še v nečem sem tako zelo predvidljiva in dolgočasna na svoj način: bolj kot vse tiste znamenitosti, prenatrpane z množicami turistov, me vedno znova posrkajo stranske ulice, nepomembni detajli, zadnje vrste, neatraktivni zidovi...

Pravzaprav niti ne vem, kako jih vsakič in povsod najdem. Ne vem, zakaj se mi takoj sprehodijo po domišljiji. Vem pa, da neizmerno uživam, ko jim vdahnem življenje, moč in barve na tisti moj način ... in samo to šteje, ko merim zadovoljstvo, umirjam čute in zlagam spomine.

A si lahko odvisen tudi od takih postranskih stvari?

Praga, februar 2013

Karneval prvič in zagotovo ne zadnjič

Saj ne znam povedat, zakaj sem imela vse do včeraj take predsodke pred pustnimi maskami, karnevali in kar je podobnih zadev.

Še sreča, da sem toliko radovedna, da sem šla letos vendarle pogledat na zemljevid, kje sploh so ti Markovci, kjer se dogaja znameniti Fašenk. Ne vem, zakaj sem si predstavljala, da je to na koncu Slovenije. Nevednost, pač. In ko sem ugotovila, da so ti kraji prav blizu Ptuja, ni bilo nobenega izgovora več. Pa gremo pogledat!

Tam pa presenečenje. Ena taka hudo nalezljivo prijazna in vesela energija se je širila skozi vasi, ljudje gostoljubni in zgovorni, mize pred hišami polne lokalnih dobrot, vzameš, kar hočeš, kjer hočeš in kolikor hočeš, pa bognedaj, da bi odklonil ... plačaš pa s hvala lepa, nasmehom in prijazno besedo ... pa kaj to smo še v Sloveniji ali kako?

V glavnem: bom še šla. Pa ne zaradi tiste tone in pol fotografskih motivov, ki jih je kar naporno naložit in pritovorit domov. Pravzaprav iz nekega drugačnega, čisto banalnega razloga: ker imam že zdaj garancijo, da bom preživela še en posrečen dan.

 

Zabovci, Markovci, februar 2013

Potopljena v razkošje barv in detajlov

Pa je naneslo, da sem se na hitro odločila in priključila neplaniranemu skoku v Benetke. Je pač pustni čas in poskušam biti norčava na svoj način.

Pravzaprav je bilo nenavadno, da nas je sredi zime odneslo tudi na bližnji Burano. Ker tja itak gremo vedno. Ampak zanimivo, kako ga nikoli ne začutim enako. Tokrat so me barve posrkale vase že v prvi ulici. Skoznje sem se prebijala v družbi detajlov. Bilo je zabavno; toliko podatkov na kupu, da nisem prišla nikamor ...

Smešno vse skupaj, glede na to, da je zima. Tudi tam doli. Ampak jaz sem uživala po svoje in čisto pozabila na prostor in čas. 

In ko se ti uspe sredi zime potopiti v razkošje barv in detajlov, lahko nastane tudi en tak močen, zmeden, naiven, težko prebavljiv koktejl ... SALUTE!

Burano, februar 2013