En tak podaljšan vikend stran od vsakdana. Prav prileže se tu in tam. Sicer me misli na takšne poti na prvo žogo ne potegnejo preveč; poigravanje z idejo o potopu v podivjano eksotiko je vsekakor bolj razburljivo. Tudi kakšnih posebnih pričakovanj mi ne vzbujajo. In o tistem hudo žgečkljivem nemiru ni ne duha ne sluha.
In vendar ... ko sem nazaj, vedno znova ugotavljam, da je tudi običajen svet poln presežkov, da sem jih našla in da jih ni več, ker sem spet tu.
Pa še v nečem sem tako zelo predvidljiva in dolgočasna na svoj način: bolj kot vse tiste znamenitosti, prenatrpane z množicami turistov, me vedno znova posrkajo stranske ulice, nepomembni detajli, zadnje vrste, neatraktivni zidovi...
Pravzaprav niti ne vem, kako jih vsakič in povsod najdem. Ne vem, zakaj se mi takoj sprehodijo po domišljiji. Vem pa, da neizmerno uživam, ko jim vdahnem življenje, moč in barve na tisti moj način ... in samo to šteje, ko merim zadovoljstvo, umirjam čute in zlagam spomine.
A si lahko odvisen tudi od takih postranskih stvari?
Praga, februar 2013
To le pomeni, da še kako dobro veš, da za glavnimi ulicami polnega blišča - pravega, mnogokrat pa tudi lažnega, obstajajo tiste druge. Z mnogo močnejšimi zgodbami, usodami, prebivalci.
OdgovoriIzbrišiIn seveda - da imaš oko jih opaziti.
Vanja
http://zaspancki.si/
Kako si pa tole lepo napisala, Vanja! Hvala, hvala, hvala!
OdgovoriIzbriši