Lagala bi, če bi rekla, da sem si
že od nekdaj želela plavati z morskimi psi kitovci. Pravzaprav sploh nisem
vedela zanje. Vse do tistega poletja, ko smo se znašli nekje na robu Yucatana,
polotoka na skrajnem vzhodu Mehike, prav tam, kjer se steguje v Karibsko morje. Srečno naključje je pripomoglo, da so se kitovci prav takrat nahajali v tistih koncih. Zato se je
vse vrtelo okrog njih: majice, zastavice, kipci, plakati; celo festival, na
katerem so razstavili maketo simpatičnega giganta v naravni velikosti.
Samo po sebi je postalo umevno,
da gremo plavat z njimi. Te v povprečju vsaj deset metrov dolge ribe se hranijo
s precejanjem drobnih vodnih organizmov in organskih delcev v vodi, zaradi
česar so ljudem nenevarne. Sicer nam nihče ni garantiral, da bomo za tistih
sedemdeset eurov, na kolikor smo zbili ceno po osebi s prvotnih sto dvajset,
dejansko tudi videli te največje ribe na svetu. Pa smo si izborili, da nas
vzamejo zraven še enkrat, če nam prvič sreča ne bo mila.
In smo se tistega jutra mrzlično
vkrcali na hitri čoln, ki nas je odpeljal daleč na odprto morje. Bilo nas je
osem, željnih avanture: mi trije, tri Španke in dva Brazilca. Pravila so bila
stroga: naenkrat sta lahko v vodi z inštruktorjem le dva plavalca; obvezno v
reševalnem jopiču, z masko ter plavutkami. Kitovcev se ni dovoljeno dotikati,
niti se potapljati pod njih. Vsak lahko gre plavat z njimi trikrat.
Imeli smo srečo in že prvi dan našli
ogromno jato, v kateri je bilo nekaj deset kitovcev. Fascinantno! Kot bi se
znašel v oddaji National geographica! Po dva in dva nas je inštruktor vodil v
vodo, da smo zaplavali med njimi. Občutki sredi jate pa fantastični: velika riba
pod tabo, ki gosti na škrgah dve manjši ribi, velika riba proti tebi, ki odpira
ogromna usta in cedi vodo, velik rep, ki gre po svoje, v temino modrine, ti pa
zaman na vso moč zamahuješ s plavutkami, da bi ga dohajal. In že se ti z leve
približa nov komad …
Po drugem plavanju pa se je
začelo. Nora slabost, oslabelost, mrtvičenje, nekontrolirano bitje srca,
bledica ... A JE TO MORSKA BOLEZEN? Tretji potop sva s Petrom spustila, ker
niti govoriti nisva mogla več, kaj šele se premikati. Le Gal je reševal čast
naše družine. Nisem mogla dočakati, da se rešim tega prekletega zibanja v
majhnem čolnu na visokih valovih. Še horizont, ki bi ga naj gledala, da bi blažila
morsko bolezen, je izginjal zaradi njihove višine.
Seveda sem preživela. Čeprav sem bila
prepričana, da ne bom. Čez dobro uro sem že »snorklala« v mirnih vodah turkizne
fantazije in se naslajala ob koktajlu pisanih tropskih ribic. Spektakularno! Kakopak,
saj se tu vleče drugi najdaljši koralni greben na svetu!
Pa vendar: taka pustolovščina me
ne vidi več, niti pod razno, niti, če mi plačajo! Je bilo prehudo, čeprav je
bilo plavanje med kitovci čisti presežek.
In kaj sem naredila čez leto dni?
Šla plavat z delfini nekje v prostranstvih Indijskega oceana ob obali Afrike.
In res je, osel gre samo enkrat na led, jaz pa očitno večkrat … JA, ZARADI
VISOKIH VALOV JE BILO SPET HUDO ZA UMRET! In sem se spet nekaj naučila: nikoli
ne reci nikoli …
Mehika, julij 2010
