Zbogom, principi!

 

Takole se je zgodilo iznenada. Kljub vsem prisegam sami sebi, da počakamo vsaj do pomladi. In nas je spet šest!

 

Ta teden bi sicer moral pasti Berlin. Namesto nemških dogodivščin pa imamo v hiši irskega psa ... 

 

REA. Te dni je bila edina irska mehkodlaka pšenična terierka /irish softcoated wheaten terrier/ v Sloveniji, ki je še čakala nove lastnike. In glej ga, zlomka, očitno je čakala na nas!

Požrla sem vse svoje principe o tem, da je pes za v pesjak in da se ne bom zjutraj vstajala zato, da bom vozila psa lulat. Evo, pa jo imam! In to na lastno željo ...

Sicer sta še vedno naši mački tisti, ki narekujeta tempo v hiši. Tudi Reo sta se odločili podrediti, hudobi. Ona pa tako vesela, da ju ima! 

 

Podrobnosti o privajanju na skupno gospodinjstvo bom sicer zadržala zase. Ampak nekaj pa garantiram: denar, ki ga vložimo v nakupe živali, je vselej najboljša naložba. Samo veselje in zabava dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom ...

 

 

doma, 31. oktober 2012

   

Odhod v neznano dimenzijo

Danes je tak žalosten dan. Odšla je moja Ajša. Sopotnica drugačnega potovanja. Moja prav posebna pobarvanka. Ki mi je v trinajstih letih druženja nudila mnogo več, kot sem ji lahko vračala. In mi vedno risala sama lepa doživetja.  

 

Danes je prišel tisti čas, ki sem se ga tako bala. Pomirja me edino to, da sva bila s Petrom z njo in jo pospremila del poti, ki jo je odpeljal v neznano dimenzijo.

 

 

Tako je sivo brez tebe, ti naša kužika!

 

 

 

doma, 23. oktober 2012

 

 

 

 

 

Grešiti ni vedno greh

 

Ko se takole znajdeš v Mehiki, pričakuješ, da si boš tešil lakoto z grizljanjem tortilj in tacosov, ki jih boš namakal v guacamole ter zalival s tequilo.

 

Pa so zadeve tam doli v resnici še bolj naporne. Preverjeno! In se takole kar težko zadržiš, da ne bi poskusil vsega, kar se ti nepričakovano zapelje pred oči: posušene sladke maline, rambutan in tamarind, sladoled na palčki, v katerem počivajo mamljivi koščki sadja, pa čokolada, ki vabi jagode, da se je dotaknejo, puhaste penice, čokoladne bombice na palčki, da ocvrtih banan, takih posebnih, sočnih in hranljivih, ki v stiku z oljem dražijo čute z zapeljivo aromo, sploh ne omenjam.

 

Mmm, še tortilje niso tisto, kar sem mislila, da bi naj bile! Bučkini cvetovi, sir neznane vrste, stara prežgana posoda in spretne roke mladenke, potomke Indijancev, so jih na lokalnem marketu naredili tako očarljive, da je bilo nujno pojesti dve porciji.  

 

 

Hasta luego!

 

 

Menda ja ni vse skupaj fikcija, ki te zadane v takih oddaljenih krajih in je vse bolj dobro, kot doma?

 

 

 

Mehika, julij 2010

 

 

 

 

Štiriinštirideset ovinkov

Indonezijci bi rekli "kelokov". In to 180 stopinjskih! Pa se takole počasi spuščaš z lokalnim busom, ki še ni slišal za amortizerje, z vrha kraterja proti jezeru spodaj. Sem in tja. Kelok 13. Levo. Kelok 14. Desno. Pogled pa ... Eh, pregrešno zavisten ... A to sploh obstaja? In ko so metuljčki v trebuhu zaradi vseh kelokov že pošteno razigrani, ga uzreš. MANINJAU. Kratersko jezero divje Sumatre. Rajski prostor, po krivici prezrt celo v vodičih stila Lonely planet. Zato ti je namenjeno zaiti tja več ali manj po naključju.

Dolga leta se mi je v sanjah prikazoval nekakšen otok sredi vode. To so bile sanje, polne presežnikov. Nedosegljive. Čeprav so se vračale. Znova in znova. Vse do takrat, ko sem zašla na tole jezero. Takrat sem si rekla: "To je kraj iz mojih sanj, čeprav brez otoka!" Če je kje raj na zemlji, je tu. Ker narava še deluje. V najbolj intenzivnih odtenkih. Ker ljudje še vedno uporabljajo primitivno ralo in vole, da obdelajo polja. Pretežno riževa. Ker je vse še zelo preprosto. Še palme niso zafnane, vsaka raste po svoje.

Tole sem hotela reči. Odkar sem našla Maninjau, nimam več tistih sanj. Imam pa Maninjau. V sebi, za vedno.

Aja, tisti Korejec spodaj, ki maha. Naš novi znanec. Pravi intelektualni biser. Ko je slišal, da smo iz Slovenije, je zdrdral: "potica, prekmurska gibanica, kranjska klobasa". Še to je vedel, da je Maribor oddaljen eno uro od Graza. In sploh še ni bil pri nas! Smo mu verjeli. Ker je bil čisto zgrožen, ko smo mu povedali, da nam je indonezijščina zapletena, pa da znamo reči samo dober dan in hvala. Ker on se nauči vsak dan vsaj 100 indonezijskih besed. In tako dan za dnem. In mi? Trije, pa si nismo uspeli zapomniti niti tega, kako je modelu ime! On pa verjetno še dandanes razlaga svetu, da pozna tri Slovence: Gala, Petra in Laro ...       

   

Sumatra, julij 2010

Neskončna lahkost življenja

 

Flores. Mestece v gvatemalski pokrajini El Peten. Sicer izhodišče za obisk arheološkega najdišča Tikal, slavnega ostanka majevske civilizacije. Obenem pa zanimivo mesto, čigar stari del leži na otoku jezera Peten Itza  ter ga s celino povezuje most.

 

In prav ta stari del mesteca je najbolj očarljiv. Zaradi vsega. Tudi zaradi številnih zanimivih vrat. In sploh se ni težko razliti po vseh tistih ozkih uličicah in pozabiti na čas. Ki na srečo v takih primerih ne igra prav nobene vloge. Zato pa toliko bolj pridejo na svoj račun čuti.

 

 

Uf, kako zelo vas takole pogrešam, vi občutki neskončne lahkosti življenja!

 

 

 

Gvatemala, julij 2010