Štiriinštirideset ovinkov

Indonezijci bi rekli "kelokov". In to 180 stopinjskih! Pa se takole počasi spuščaš z lokalnim busom, ki še ni slišal za amortizerje, z vrha kraterja proti jezeru spodaj. Sem in tja. Kelok 13. Levo. Kelok 14. Desno. Pogled pa ... Eh, pregrešno zavisten ... A to sploh obstaja? In ko so metuljčki v trebuhu zaradi vseh kelokov že pošteno razigrani, ga uzreš. MANINJAU. Kratersko jezero divje Sumatre. Rajski prostor, po krivici prezrt celo v vodičih stila Lonely planet. Zato ti je namenjeno zaiti tja več ali manj po naključju.

Dolga leta se mi je v sanjah prikazoval nekakšen otok sredi vode. To so bile sanje, polne presežnikov. Nedosegljive. Čeprav so se vračale. Znova in znova. Vse do takrat, ko sem zašla na tole jezero. Takrat sem si rekla: "To je kraj iz mojih sanj, čeprav brez otoka!" Če je kje raj na zemlji, je tu. Ker narava še deluje. V najbolj intenzivnih odtenkih. Ker ljudje še vedno uporabljajo primitivno ralo in vole, da obdelajo polja. Pretežno riževa. Ker je vse še zelo preprosto. Še palme niso zafnane, vsaka raste po svoje.

Tole sem hotela reči. Odkar sem našla Maninjau, nimam več tistih sanj. Imam pa Maninjau. V sebi, za vedno.

Aja, tisti Korejec spodaj, ki maha. Naš novi znanec. Pravi intelektualni biser. Ko je slišal, da smo iz Slovenije, je zdrdral: "potica, prekmurska gibanica, kranjska klobasa". Še to je vedel, da je Maribor oddaljen eno uro od Graza. In sploh še ni bil pri nas! Smo mu verjeli. Ker je bil čisto zgrožen, ko smo mu povedali, da nam je indonezijščina zapletena, pa da znamo reči samo dober dan in hvala. Ker on se nauči vsak dan vsaj 100 indonezijskih besed. In tako dan za dnem. In mi? Trije, pa si nismo uspeli zapomniti niti tega, kako je modelu ime! On pa verjetno še dandanes razlaga svetu, da pozna tri Slovence: Gala, Petra in Laro ...       

   

Sumatra, julij 2010