Grešiti ni vedno greh

 

Ko se takole znajdeš v Mehiki, pričakuješ, da si boš tešil lakoto z grizljanjem tortilj in tacosov, ki jih boš namakal v guacamole ter zalival s tequilo.

 

Pa so zadeve tam doli v resnici še bolj naporne. Preverjeno! In se takole kar težko zadržiš, da ne bi poskusil vsega, kar se ti nepričakovano zapelje pred oči: posušene sladke maline, rambutan in tamarind, sladoled na palčki, v katerem počivajo mamljivi koščki sadja, pa čokolada, ki vabi jagode, da se je dotaknejo, puhaste penice, čokoladne bombice na palčki, da ocvrtih banan, takih posebnih, sočnih in hranljivih, ki v stiku z oljem dražijo čute z zapeljivo aromo, sploh ne omenjam.

 

Mmm, še tortilje niso tisto, kar sem mislila, da bi naj bile! Bučkini cvetovi, sir neznane vrste, stara prežgana posoda in spretne roke mladenke, potomke Indijancev, so jih na lokalnem marketu naredili tako očarljive, da je bilo nujno pojesti dve porciji.  

 

 

Hasta luego!

 

 

Menda ja ni vse skupaj fikcija, ki te zadane v takih oddaljenih krajih in je vse bolj dobro, kot doma?

 

 

 

Mehika, julij 2010