Drugačen prostor in čas

Smo nekje na poti od Cusca proti džungli. Pravzaprav pri stranskih vratih za dostop na Machu Picchu. SANTA TERESA. Kraj s štiristo prebivalci na nadmorski višini 1900 metrov, dobesedno stlačen med hribe. V letu 1998 so ga popolnoma uničile poplave. Tako je tam dandanes večina hišk montažnih, postavljenih iz naslova nujne pomoči, s pločevinastimi strehami, ki so jih stanovalci obtežili s kamenjem.

 

Tisto poletje, pravzaprav perujsko zimo, sem v svoj dnevnik zapisala takole:

»Hodili smo sedem ur po džungli in videli veliko novih stvari: nasade koke in kave, drevesa z znanim in neznanim tropskim sadjem, lokalne prebivalce … celo lastnika kokinega nasada, ostarelega možakarja s polnimi usti kokinih listov, ki jih je žvečil, kot to tam počnejo vsi. Že stoletja.

Hodili smo po Inka trail in bilo je kar naporno. Zvečer smo prispeli do znamenitih »hot springsov«, naravnih termalnih bazenčkov, kjer smo se kopali. Še največji podvig je bil priti iz vode, se obrisati in obleči, ne da bi te pri tem prestregla in opikala množica komarjev, ki jih v teh krajih ne manjka. Santa Teresa pa … tak poseben, totalno nerazvit in prav zato hudo privlačen kraj. In naš »hospedaje« (prenočišče)? Imeli smo skromno sobico, ki je sicer imela okno z zaveso, ko pa smo jo odgrnili, je bila tam odprtina brez stekel, kakih deset centimetrov stran pa že surov zid sosednje zgradbe. Pa nič zato, prav take stvari nas znajo najbolj nasmejati na naših poteh.«     

 

Uf, kako v tem neumnem času in prostoru pogrešam sproščenost, igrivost in energijo tistih trenutkov! 

 

Peru, junij 2008

 

 

lastnik kokinega nasada



nasad koke



kava

slavno okno

 

Frida, moja kultna ženska

 

Še danes nisem čisto prepričana, ali smo šli tistega leta v Mehiko zgolj po naključju, ali pa je imel pri izbiri destinacije ključno vlogo film o mehiški slikarki Fridi Kahlo, ki sem si ga ogledala nekaj mesecev pred nakupom letalskih kart; odličen tempo, čustveni odzivi, močne barve, fantastična glasba, šokantne slike, ki jih je v svoji bolečini slikala Frida in neponovljiva Salma Hayek v glavni vlogi. Prvič in edinkrat se mi je zgodilo, da me je kakšen film popolnoma prevzel in kar nekaj mesecev sem podoživljala in premlevala v svoji glavi vse tiste prizore, Fridine slike, glasbo in barve.

 

In tako sem zdržala cel dan in pol Mexico Cityja, pa smo že hiteli v Coyoacán, predel mesta, kjer je v Fridinem nekdanjem domu La Casa Azul (modra hiša) muzej z njenimi deli in tistimi strašnimi stezniki. Tam je tudi predkolumbijska žara z njenim pepelom.

Frida … navkljub 160 centimetrom in 45 kilogramom izredno močna in pogumna ženska! Nekje sem zasledila podatek, da je kar 55 od njenih 143 slik avtoportretov. Seveda si večine najbolj znanih ni mogoče ogledati v Coyoacánu, ker so razobešeni po slavnih muzejih širom sveta, nekateri pa so našli novi dom pri zasebnih zbirateljih.

Vsekakor popoldne, vredno časa in denarja. In ja, tudi tisto moje "znamenito" drevo najdete v Coyoacánu … zdaj veste!

O Diegu pa morda kdaj drugič …

Mexico City, julij 2010

 

Tokrat izjemoma še nekaj glasbe iz filma:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izgubljeni tropski paradiž

Nusa Tenggara. Niz otočkov v Indijskem oceanu, ki se stegujejo  proti severni  Avstraliji. Tam na začetku niza, le korak naprej od Balija, iz vode kukajo trije miniaturni, s koralami obrobljeni otočki: Gili Air, Gili Trawangan in Gili Meno. 

Do njih ni ravno enostavno priti, sploh, če si odvisen od javnega prevoza. Pet ur na trajektu, za katerega se je zdelo, da stoji ves čas na mestu, zamujen zadnji čoln za na otočke, pa posledično neprostovoljna noč na Lomboku, ko ti hočejo prodati nočitev za 80 dolarjev (ja, drago je to, še posebej, če plačuješ za razkošen apartma na Baliju 20 dolarjev na noč). Še sreča, da smo uspeli podkupiti domačina, da nam je priskrbel hotelsko sobo za 10 dolarjev; no, pravzaprav za 20, če upoštevam še delež njegove podkupnine. In vendar smo bili na koncu vsi zadovoljni …   

 

Naslednje jutro smo zamenjali še dve prevozni sredstvi: lokalni bus in majhen čoln, ki nas je skupaj z domačini, sadjem, vrečami zelenjave, ventilatorji in kar je še podobne krame, vendarle pripeljal na želeno destinacijo. Izbrali smo Gili Meno. Ker ima najlepše plaže, samo 300 prebivalcev, nobenih avtomobilov, le konjske vprege in kolesa, predvsem pa mir in tišino; poleg tega pa zgolj dva kilometra obsega, kar pomeni, da ga po beli mivki obhodiš bos in mimogrede, medtem ko se čudiš odtenkom, ki jih riše turkizno morje.

 

In ko se čas takole ustavi, ko občuduješ prav nič plašne pisane papige, se senčiš pod mogočnimi orhidejami, lenobno srkaš sok iz sveže odtrganega kokosovega oreha in misliš na nič, te kaj hitro popade lakota po akciji, novih avanturah in drugačnih ritmih. Pa ti ne preostane drugo, kot da spakiraš, si privoščiš pregrešno drag ekspresni čoln in zdrviš novim dogodivščinam naproti.

 

 

Gili Islands, julij 2009