Izgubljeni tropski paradiž

Nusa Tenggara. Niz otočkov v Indijskem oceanu, ki se stegujejo  proti severni  Avstraliji. Tam na začetku niza, le korak naprej od Balija, iz vode kukajo trije miniaturni, s koralami obrobljeni otočki: Gili Air, Gili Trawangan in Gili Meno. 

Do njih ni ravno enostavno priti, sploh, če si odvisen od javnega prevoza. Pet ur na trajektu, za katerega se je zdelo, da stoji ves čas na mestu, zamujen zadnji čoln za na otočke, pa posledično neprostovoljna noč na Lomboku, ko ti hočejo prodati nočitev za 80 dolarjev (ja, drago je to, še posebej, če plačuješ za razkošen apartma na Baliju 20 dolarjev na noč). Še sreča, da smo uspeli podkupiti domačina, da nam je priskrbel hotelsko sobo za 10 dolarjev; no, pravzaprav za 20, če upoštevam še delež njegove podkupnine. In vendar smo bili na koncu vsi zadovoljni …   

 

Naslednje jutro smo zamenjali še dve prevozni sredstvi: lokalni bus in majhen čoln, ki nas je skupaj z domačini, sadjem, vrečami zelenjave, ventilatorji in kar je še podobne krame, vendarle pripeljal na želeno destinacijo. Izbrali smo Gili Meno. Ker ima najlepše plaže, samo 300 prebivalcev, nobenih avtomobilov, le konjske vprege in kolesa, predvsem pa mir in tišino; poleg tega pa zgolj dva kilometra obsega, kar pomeni, da ga po beli mivki obhodiš bos in mimogrede, medtem ko se čudiš odtenkom, ki jih riše turkizno morje.

 

In ko se čas takole ustavi, ko občuduješ prav nič plašne pisane papige, se senčiš pod mogočnimi orhidejami, lenobno srkaš sok iz sveže odtrganega kokosovega oreha in misliš na nič, te kaj hitro popade lakota po akciji, novih avanturah in drugačnih ritmih. Pa ti ne preostane drugo, kot da spakiraš, si privoščiš pregrešno drag ekspresni čoln in zdrviš novim dogodivščinam naproti.

 

 

Gili Islands, julij 2009