Še danes nisem čisto prepričana, ali smo šli tistega leta v Mehiko zgolj po naključju, ali pa je imel pri izbiri destinacije ključno vlogo film o mehiški slikarki Fridi Kahlo, ki sem si ga ogledala nekaj mesecev pred nakupom letalskih kart; odličen tempo, čustveni odzivi, močne barve, fantastična glasba, šokantne slike, ki jih je v svoji bolečini slikala Frida in neponovljiva Salma Hayek v glavni vlogi. Prvič in edinkrat se mi je zgodilo, da me je kakšen film popolnoma prevzel in kar nekaj mesecev sem podoživljala in premlevala v svoji glavi vse tiste prizore, Fridine slike, glasbo in barve.
In tako sem zdržala cel dan in pol Mexico Cityja, pa smo že hiteli v Coyoacán, predel mesta, kjer je v Fridinem nekdanjem domu La Casa Azul (modra hiša) muzej z njenimi deli in tistimi strašnimi stezniki. Tam je tudi predkolumbijska žara z njenim pepelom.
Frida … navkljub 160 centimetrom in 45 kilogramom izredno močna in pogumna ženska! Nekje sem zasledila podatek, da je kar 55 od njenih 143 slik avtoportretov. Seveda si večine najbolj znanih ni mogoče ogledati v Coyoacánu, ker so razobešeni po slavnih muzejih širom sveta, nekateri pa so našli novi dom pri zasebnih zbirateljih.
Vsekakor popoldne, vredno časa in denarja. In ja, tudi tisto moje "znamenito" drevo najdete v Coyoacánu … zdaj veste!
O Diegu pa morda kdaj drugič …
Mexico City, julij 2010
Tokrat izjemoma še nekaj glasbe iz filma:
Tokrat izjemoma še nekaj glasbe iz filma:
Ha, ha, ha, jaz sem pa do sedaj mislila, da je to tisto "znamenito" drevo izpred celjskega City centra, katerega fotka ne sme manjkati v dosjeju celjskih fotografov.
OdgovoriIzbrišiVanja
... eh, Vanja, moje je bolj košato, pa ozadje je drugačno ... a ti res verjameš, da mi gre photoshop tako dobro od rok?! :)))
OdgovoriIzbriši