Smo nekje na poti od Cusca proti džungli.
Pravzaprav pri stranskih vratih za dostop na Machu Picchu. SANTA TERESA. Kraj s
štiristo prebivalci na nadmorski višini 1900 metrov, dobesedno stlačen med hribe.
V letu 1998 so ga popolnoma uničile poplave. Tako je tam dandanes večina hišk montažnih,
postavljenih iz naslova nujne pomoči, s pločevinastimi strehami, ki so jih
stanovalci obtežili s kamenjem.
Tisto poletje, pravzaprav perujsko
zimo, sem v svoj dnevnik zapisala takole:
»Hodili smo sedem ur po džungli
in videli veliko novih stvari: nasade koke in kave, drevesa z znanim in
neznanim tropskim sadjem, lokalne prebivalce … celo lastnika kokinega nasada, ostarelega
možakarja s polnimi usti kokinih listov, ki jih je žvečil, kot to tam počnejo vsi.
Že stoletja.
Hodili smo po Inka trail in bilo
je kar naporno. Zvečer smo prispeli do znamenitih »hot springsov«, naravnih
termalnih bazenčkov, kjer smo se kopali. Še največji podvig je bil priti iz
vode, se obrisati in obleči, ne da bi te pri tem prestregla in opikala množica
komarjev, ki jih v teh krajih ne manjka. Santa Teresa pa … tak poseben, totalno
nerazvit in prav zato hudo privlačen kraj. In naš »hospedaje« (prenočišče)?
Imeli smo skromno sobico, ki je sicer imela okno z zaveso, ko pa smo jo
odgrnili, je bila tam odprtina brez stekel, kakih deset centimetrov stran pa že
surov zid sosednje zgradbe. Pa nič zato, prav take stvari nas znajo najbolj
nasmejati na naših poteh.«
Peru, junij 2008
 |
| lastnik kokinega nasada |
 |
| nasad koke |
 |
| kava |
 |
| slavno okno |
Ni komentarjev:
Objavite komentar