Še dobro, da si vzamem tu in tam ča za lenuharjenje. Brez slabe vesti. Takrat ne počnem nič produktivnega. Še najbolj mi gre sanjarjenje ob kakih pozabljenih fotografijah. Danes sem izbrskala mapo z zaznamkom Gardsko jezero.
Lago di Garda. Do lanske pomladi sem ga poznala predvsem kot izhodišče za obisk Gardalanda. Pa zna biti vse kaj več kot zgolj to. Sploh, ko ga okušaš na svoj način. Na primer na kolesu. Mimogrede prevoziš vse kraje, ki ga obdajajo. Mimogrede dosežeš tudi tiste najbolj skrite ulice. Ko te kaj pritegne, se ustaviš, ko ti je dolgčas, poženeš pedala naprej, novim kotičkom in dogodivščinam naproti. Zna biti zelo sproščujoče, navdihujoče in kar je še podobnih presežnikov.
Skok v Verono seveda spada zraven. Je preblizu, da si je ne bi privoščil. Vsaj za nekaj uric. In ko misliš, da vse poznaš še od prejšnjega obiska, te dež prežene skozi najbližja vrata na suho. V ljubko knjigarnico, ki se druži s kavarnico, v kateri strežejo najboljšo kavo, najboljše prigrizke in najboljše sladice ... Pa saj to je za pričakovati, ko se potikaš po takih krajih; Italijani so znani po tem, mojstri za razvajanje brbončic, pač ...
Verona, Lago di Garda, maj 2012
Ni komentarjev:
Objavite komentar