Loundry

Vam povem, da zna biti na takih večtedenskih potovanjih kar problem, kako pretvoriti umazano perilo nazaj v čisto. In umazano perilo se hitro množi; zlasti pri našem načinu okušanja sveta: večurna hoja po dežju, prebijanje skozi blato, spanje na improviziranih ležiščih, debele plasti prahu, ki te objamejo pri spustih s kolesi, luknjičasti afriški avtobusi, ki prepuščajo rdečo presušeno zemljo, vlažne kraške jame, tropsko podnebje, polno vlage, ki ti prilepi na kožo majico, pa če se še tako trudiš, da bi ostal suh … 

In potem je vse odvisno od tega, na katerem koncu našega planeta se nahajaš. Moram pohvaliti Tajce. Perilo oddaš, se dogovoriš za ceno  in še preden pade mrak, ti kaka luštna punca s tistim širokim nasmehom na obrazu prinese vrečko z opranim, posušenim, zloženim in prijetno dišečim perilom, po možnosti okrašenim še z eksotičnimi cvetovi svežega lotusa. 

 

Zadeve pa se znajo zaplesti na drugi strani planeta, na primer v Južni Ameriki …

 

Peru. Seveda v vsakem prenočišču ponujajo pranje perila. In ko bi perilo moral prevzeti, se zna zgoditi, da receptor nič ne ve. Problem je, če imaš planiran premik naprej in plačane karte za nočni avtobus. In potem težiš do onemoglosti, receptor pa teži po telefonu naprej. Nič ne razumeš, in vendar po tonu njegovega glasu ugotoviš, da nekaj ni v redu. Potem pa panika. A BOMO RES ZAMUDILI AVTOBUS? In ne preostane drugega, kot da začneš groziti. Z vsem, kar ti tisti moment pade na pamet: policija, ambasada, odganjanje turistov, obvestilo na internetu ... Običajno to zadnje še najbolj pomaga … preizkušeno!  In receptor spet kliče, moleduje, mi že čisto obupani, pa se od nekje prikaže tip z našim perilom. In ko ga prevzamemo, pa plačamo, tip stopi do receptorja in … BUM … eno na g…c! Prisežem! Škoda, ker smo lahko samo še pograbili naše perilo in lovili tisti avtobus; še danes ne vem, kakšen je bil epilog tam doli.

 

Bolivija zna biti zmagovalka. Prineseš kup perila, se zmeniš za ceno ter čas prevzema in perilo celo pravočasno dobiš. Sicer nič zloženo, natlačeno v vrečko. In posušeno v sušilcu, čeprav si se zmenil, da bodo stvari posušili na svežem zraku.  Pa potem pri zlaganju ugotoviš, da so vse skupaj natlačili v nek aparat, ki je ene stvari presušil in prežgal, druge pa so še mokre. Pa to še preneseš. V grlu pa te stisne, ko vidiš, da so ti uničili najboljši flis, ki ima po novem neuporabno, stopljeno zadrgo. Pa ti dvigne pritisk, odkorakaš nazaj v pralnico in tam slišiš tisti »SORRY, NO PROBLEM«. In potem čakaš dan, dva, da bi ti zamenjali zadrgo. Potrpežljiv si tako dolgo, dokler se ti ne mudi na neko lokalno letalo in že spet si primoran groziti z vsem, kar ti tisti trenutek pade na pamet. In ko te v tisti nervozi in zmedi nihče od pristojnih noče več razumeti, zakaj si sploh tam, ne preostane drugo, kot da naš najmočnejši člen zagrabi najbližjega zaposlenega, ga dobesedno zvleče na motor in kriči: »GO-GO-GO«. "GO" pokazat, kam so odnesli popravljat tisto našo nesrečno jopico. In res se čez čas vrneta z našim flisom, ki je sicer res še vedno črne barve, po novem pa ima všito zadrgo živo modre barve. A ti ostane še kaj drugega, kot da se tik pred izbruhom totalne blaznosti tolažiš: »DOMA SE BOMO TEMU SAMO SMEJALI …«

 

In se res. Pa še marsičemu: npr. plačevanju opranega perila po kosih nekoč v Gvatemali, ne glede na to, ali gre za eno nogavico ali pa celo bundo (ne, nočejo razumeti, da to volumensko ni niti približno enako!), ribanju našega perila s krtačo in pranju kar v vulkanskem jezeru (smešen občutek, ko med naključnim večernim sprehodom zagledaš ob vodi perico s tvojim perilom), pa pranje v rjavih afriških vodah, ko je belo naenkrat drap (tip pa tako ponosen na svoj »izdelek«, da mu mimogrege stisneš napitnino) in še in še podobnih dogodivščin …         

Oh, ti svet, res te imam rada!