Navlečena že na kaj

En tak podaljšan vikend stran od vsakdana. Prav prileže se tu in tam. Sicer me misli na takšne poti na prvo žogo ne potegnejo preveč; poigravanje z idejo o potopu v podivjano eksotiko je vsekakor bolj razburljivo. Tudi kakšnih posebnih pričakovanj mi ne vzbujajo. In o tistem hudo žgečkljivem nemiru ni ne duha ne sluha.

In vendar ...  ko sem nazaj, vedno znova ugotavljam, da je tudi običajen svet poln presežkov, da sem jih našla in da jih ni več, ker sem spet tu.

Pa še v nečem sem tako zelo predvidljiva in dolgočasna na svoj način: bolj kot vse tiste znamenitosti, prenatrpane z množicami turistov, me vedno znova posrkajo stranske ulice, nepomembni detajli, zadnje vrste, neatraktivni zidovi...

Pravzaprav niti ne vem, kako jih vsakič in povsod najdem. Ne vem, zakaj se mi takoj sprehodijo po domišljiji. Vem pa, da neizmerno uživam, ko jim vdahnem življenje, moč in barve na tisti moj način ... in samo to šteje, ko merim zadovoljstvo, umirjam čute in zlagam spomine.

A si lahko odvisen tudi od takih postranskih stvari?

Praga, februar 2013

Karneval prvič in zagotovo ne zadnjič

Saj ne znam povedat, zakaj sem imela vse do včeraj take predsodke pred pustnimi maskami, karnevali in kar je podobnih zadev.

Še sreča, da sem toliko radovedna, da sem šla letos vendarle pogledat na zemljevid, kje sploh so ti Markovci, kjer se dogaja znameniti Fašenk. Ne vem, zakaj sem si predstavljala, da je to na koncu Slovenije. Nevednost, pač. In ko sem ugotovila, da so ti kraji prav blizu Ptuja, ni bilo nobenega izgovora več. Pa gremo pogledat!

Tam pa presenečenje. Ena taka hudo nalezljivo prijazna in vesela energija se je širila skozi vasi, ljudje gostoljubni in zgovorni, mize pred hišami polne lokalnih dobrot, vzameš, kar hočeš, kjer hočeš in kolikor hočeš, pa bognedaj, da bi odklonil ... plačaš pa s hvala lepa, nasmehom in prijazno besedo ... pa kaj to smo še v Sloveniji ali kako?

V glavnem: bom še šla. Pa ne zaradi tiste tone in pol fotografskih motivov, ki jih je kar naporno naložit in pritovorit domov. Pravzaprav iz nekega drugačnega, čisto banalnega razloga: ker imam že zdaj garancijo, da bom preživela še en posrečen dan.

 

Zabovci, Markovci, februar 2013

Potopljena v razkošje barv in detajlov

Pa je naneslo, da sem se na hitro odločila in priključila neplaniranemu skoku v Benetke. Je pač pustni čas in poskušam biti norčava na svoj način.

Pravzaprav je bilo nenavadno, da nas je sredi zime odneslo tudi na bližnji Burano. Ker tja itak gremo vedno. Ampak zanimivo, kako ga nikoli ne začutim enako. Tokrat so me barve posrkale vase že v prvi ulici. Skoznje sem se prebijala v družbi detajlov. Bilo je zabavno; toliko podatkov na kupu, da nisem prišla nikamor ...

Smešno vse skupaj, glede na to, da je zima. Tudi tam doli. Ampak jaz sem uživala po svoje in čisto pozabila na prostor in čas. 

In ko se ti uspe sredi zime potopiti v razkošje barv in detajlov, lahko nastane tudi en tak močen, zmeden, naiven, težko prebavljiv koktejl ... SALUTE!

Burano, februar 2013

Pobeg kar tako

Še dobro, da si vzamem tu in tam ča za lenuharjenje. Brez slabe vesti. Takrat ne počnem nič produktivnega. Še najbolj mi gre sanjarjenje ob kakih pozabljenih fotografijah. Danes sem izbrskala mapo z zaznamkom Gardsko jezero.

Lago di Garda. Do lanske pomladi sem ga poznala predvsem kot izhodišče za obisk Gardalanda. Pa zna biti vse kaj več kot zgolj to. Sploh, ko ga okušaš na svoj način. Na primer na kolesu. Mimogrede prevoziš vse kraje, ki ga obdajajo. Mimogrede dosežeš tudi tiste najbolj skrite ulice. Ko te kaj pritegne, se ustaviš, ko ti je dolgčas, poženeš pedala naprej, novim kotičkom in dogodivščinam naproti. Zna biti zelo sproščujoče, navdihujoče in kar je še podobnih presežnikov.

Skok v Verono seveda spada zraven. Je preblizu, da si je ne bi privoščil. Vsaj za nekaj uric. In ko misliš, da vse poznaš še od prejšnjega obiska, te dež prežene skozi najbližja vrata na suho. V ljubko knjigarnico, ki se druži s kavarnico, v kateri strežejo najboljšo kavo, najboljše prigrizke in najboljše sladice ... Pa saj to je za pričakovati, ko se potikaš po takih krajih; Italijani so znani po tem, mojstri za razvajanje brbončic, pač ...

Verona, Lago di Garda, maj 2012

 

Sejem ničevosti

Pasja razstava. Saj ni kaj veliko pisati in razglabljati. Je pa zato veliko videti in se čuditi. Zlasti tisti neizmerni  vnemi za kar najboljši videz svojih ljubljenčkov, ki jo je mogoče zaslediti v zakulisju.  Lepotno tekmovanje, pač.

Sama pustim svojega ljubljenčka – pardon, ljubljenčko, vedno doma. Rajši vzamem zraven fotoaparat. In pritiskam. In uživam. In se čudim. Tokrat sem potrebovala celih pet minut, da sem ugotovila, zakaj držijo ene »mame« gobčke svojih ljubljenčkov trdno skupaj. No, če komu ni potegnilo: da si ne bi polizali dlake, pravzaprav uničili frizure, kakopak! Ker vzorno urejena, počesana, natupirana in polakirana čaka, da se v vsej svoji nečimrnosti pokaže v areni. In tu ni milosti, ljubljenčki gor ali dol!

Pa »viklerji« v dlaki, kovčki z opremo, ki se je ne bi sramovala nobena frizerka, posebne stekleničke za vodo z ozkim grlom, da o stajicah, vozičkih in kar je še tega, sploh ne govorim!  

Komaj čakam, da pridejo spet! V Celje, mislim. Ker se jih nikoli ne naveličam opazovati: kužkov, ker jih obožujem, ter njihovih lastnikov, ker jih občudujem … ker se jim da!

 

Sicer pa: vsak po svoje, pravijo modri.

Celje, december 2012