Drugačen prostor in čas

Smo nekje na poti od Cusca proti džungli. Pravzaprav pri stranskih vratih za dostop na Machu Picchu. SANTA TERESA. Kraj s štiristo prebivalci na nadmorski višini 1900 metrov, dobesedno stlačen med hribe. V letu 1998 so ga popolnoma uničile poplave. Tako je tam dandanes večina hišk montažnih, postavljenih iz naslova nujne pomoči, s pločevinastimi strehami, ki so jih stanovalci obtežili s kamenjem.

 

Tisto poletje, pravzaprav perujsko zimo, sem v svoj dnevnik zapisala takole:

»Hodili smo sedem ur po džungli in videli veliko novih stvari: nasade koke in kave, drevesa z znanim in neznanim tropskim sadjem, lokalne prebivalce … celo lastnika kokinega nasada, ostarelega možakarja s polnimi usti kokinih listov, ki jih je žvečil, kot to tam počnejo vsi. Že stoletja.

Hodili smo po Inka trail in bilo je kar naporno. Zvečer smo prispeli do znamenitih »hot springsov«, naravnih termalnih bazenčkov, kjer smo se kopali. Še največji podvig je bil priti iz vode, se obrisati in obleči, ne da bi te pri tem prestregla in opikala množica komarjev, ki jih v teh krajih ne manjka. Santa Teresa pa … tak poseben, totalno nerazvit in prav zato hudo privlačen kraj. In naš »hospedaje« (prenočišče)? Imeli smo skromno sobico, ki je sicer imela okno z zaveso, ko pa smo jo odgrnili, je bila tam odprtina brez stekel, kakih deset centimetrov stran pa že surov zid sosednje zgradbe. Pa nič zato, prav take stvari nas znajo najbolj nasmejati na naših poteh.«     

 

Uf, kako v tem neumnem času in prostoru pogrešam sproščenost, igrivost in energijo tistih trenutkov! 

 

Peru, junij 2008

 

 

lastnik kokinega nasada



nasad koke



kava

slavno okno

 

Frida, moja kultna ženska

 

Še danes nisem čisto prepričana, ali smo šli tistega leta v Mehiko zgolj po naključju, ali pa je imel pri izbiri destinacije ključno vlogo film o mehiški slikarki Fridi Kahlo, ki sem si ga ogledala nekaj mesecev pred nakupom letalskih kart; odličen tempo, čustveni odzivi, močne barve, fantastična glasba, šokantne slike, ki jih je v svoji bolečini slikala Frida in neponovljiva Salma Hayek v glavni vlogi. Prvič in edinkrat se mi je zgodilo, da me je kakšen film popolnoma prevzel in kar nekaj mesecev sem podoživljala in premlevala v svoji glavi vse tiste prizore, Fridine slike, glasbo in barve.

 

In tako sem zdržala cel dan in pol Mexico Cityja, pa smo že hiteli v Coyoacán, predel mesta, kjer je v Fridinem nekdanjem domu La Casa Azul (modra hiša) muzej z njenimi deli in tistimi strašnimi stezniki. Tam je tudi predkolumbijska žara z njenim pepelom.

Frida … navkljub 160 centimetrom in 45 kilogramom izredno močna in pogumna ženska! Nekje sem zasledila podatek, da je kar 55 od njenih 143 slik avtoportretov. Seveda si večine najbolj znanih ni mogoče ogledati v Coyoacánu, ker so razobešeni po slavnih muzejih širom sveta, nekateri pa so našli novi dom pri zasebnih zbirateljih.

Vsekakor popoldne, vredno časa in denarja. In ja, tudi tisto moje "znamenito" drevo najdete v Coyoacánu … zdaj veste!

O Diegu pa morda kdaj drugič …

Mexico City, julij 2010

 

Tokrat izjemoma še nekaj glasbe iz filma:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izgubljeni tropski paradiž

Nusa Tenggara. Niz otočkov v Indijskem oceanu, ki se stegujejo  proti severni  Avstraliji. Tam na začetku niza, le korak naprej od Balija, iz vode kukajo trije miniaturni, s koralami obrobljeni otočki: Gili Air, Gili Trawangan in Gili Meno. 

Do njih ni ravno enostavno priti, sploh, če si odvisen od javnega prevoza. Pet ur na trajektu, za katerega se je zdelo, da stoji ves čas na mestu, zamujen zadnji čoln za na otočke, pa posledično neprostovoljna noč na Lomboku, ko ti hočejo prodati nočitev za 80 dolarjev (ja, drago je to, še posebej, če plačuješ za razkošen apartma na Baliju 20 dolarjev na noč). Še sreča, da smo uspeli podkupiti domačina, da nam je priskrbel hotelsko sobo za 10 dolarjev; no, pravzaprav za 20, če upoštevam še delež njegove podkupnine. In vendar smo bili na koncu vsi zadovoljni …   

 

Naslednje jutro smo zamenjali še dve prevozni sredstvi: lokalni bus in majhen čoln, ki nas je skupaj z domačini, sadjem, vrečami zelenjave, ventilatorji in kar je še podobne krame, vendarle pripeljal na želeno destinacijo. Izbrali smo Gili Meno. Ker ima najlepše plaže, samo 300 prebivalcev, nobenih avtomobilov, le konjske vprege in kolesa, predvsem pa mir in tišino; poleg tega pa zgolj dva kilometra obsega, kar pomeni, da ga po beli mivki obhodiš bos in mimogrede, medtem ko se čudiš odtenkom, ki jih riše turkizno morje.

 

In ko se čas takole ustavi, ko občuduješ prav nič plašne pisane papige, se senčiš pod mogočnimi orhidejami, lenobno srkaš sok iz sveže odtrganega kokosovega oreha in misliš na nič, te kaj hitro popade lakota po akciji, novih avanturah in drugačnih ritmih. Pa ti ne preostane drugo, kot da spakiraš, si privoščiš pregrešno drag ekspresni čoln in zdrviš novim dogodivščinam naproti.

 

 

Gili Islands, julij 2009

 

 

 

Kalejdoskop vragolij

Prav zanimivo, kako drugačno je bilo mesto Celje tisto dopoldne, ko sem ga srkala v družbi "sposojene" sedemletne deklice Lane.

 

Vse tiste stavbe, mimo katerih sicer hodim vsak dan in jih sploh ne opazim, so se spremenile v prijazne kulise z zanimivimi detajli. Znane ulice so nenadoma postale mamljiv labirint detajlov, za katere pred tem sprehodom sploh nisem slutila, da so tam. Še tisti "brezposebnosti" most čez Savinjo se je spremenil v razigran poligon za zganjanje norčij.

 

 

Hmm, a sem res že čisto pozabila, kako nagajiv in brezskrben je svet skozi otroške oči in v otroški družbi? 

Celje, november 2012

 

V živo je mamljivo

Lagala bi, če bi rekla, da sem si že od nekdaj želela plavati z morskimi psi kitovci. Pravzaprav sploh nisem vedela zanje. Vse do tistega poletja, ko smo se znašli nekje na robu Yucatana, polotoka na skrajnem vzhodu Mehike, prav tam, kjer se steguje v Karibsko morje. Srečno naključje je pripomoglo, da so se kitovci prav takrat nahajali v tistih koncih. Zato se je vse vrtelo okrog njih: majice, zastavice, kipci, plakati; celo festival, na katerem so razstavili maketo simpatičnega giganta v naravni velikosti.

Samo po sebi je postalo umevno, da gremo plavat z njimi. Te v povprečju vsaj deset metrov dolge ribe se hranijo s precejanjem drobnih vodnih organizmov in organskih delcev v vodi, zaradi česar so ljudem nenevarne. Sicer nam nihče ni garantiral, da bomo za tistih sedemdeset eurov, na kolikor smo zbili ceno po osebi s prvotnih sto dvajset, dejansko tudi videli te največje ribe na svetu. Pa smo si izborili, da nas vzamejo zraven še enkrat, če nam prvič sreča ne bo mila.

 

In smo se tistega jutra mrzlično vkrcali na hitri čoln, ki nas je odpeljal daleč na odprto morje. Bilo nas je osem, željnih avanture: mi trije, tri Španke in dva Brazilca. Pravila so bila stroga: naenkrat sta lahko v vodi z inštruktorjem le dva plavalca; obvezno v reševalnem jopiču, z masko ter plavutkami. Kitovcev se ni dovoljeno dotikati, niti se potapljati pod njih. Vsak lahko gre plavat z njimi trikrat.

Imeli smo srečo in že prvi dan našli ogromno jato, v kateri je bilo nekaj deset kitovcev. Fascinantno! Kot bi se znašel v oddaji National geographica! Po dva in dva nas je inštruktor vodil v vodo, da smo zaplavali med njimi. Občutki sredi jate pa fantastični: velika riba pod tabo, ki gosti na škrgah dve manjši ribi, velika riba proti tebi, ki odpira ogromna usta in cedi vodo, velik rep, ki gre po svoje, v temino modrine, ti pa zaman na vso moč zamahuješ s plavutkami, da bi ga dohajal. In že se ti z leve približa nov komad …

 

Po drugem plavanju pa se je začelo. Nora slabost, oslabelost, mrtvičenje, nekontrolirano bitje srca, bledica ... A JE TO MORSKA BOLEZEN? Tretji potop sva s Petrom spustila, ker niti govoriti nisva mogla več, kaj šele se premikati. Le Gal je reševal čast naše družine. Nisem mogla dočakati, da se rešim tega prekletega zibanja v majhnem čolnu na visokih valovih. Še horizont, ki bi ga naj gledala, da bi blažila morsko bolezen, je izginjal zaradi njihove višine.

 

Seveda sem preživela. Čeprav sem bila prepričana, da ne bom. Čez dobro uro sem že »snorklala« v mirnih vodah turkizne fantazije in se naslajala ob koktajlu pisanih tropskih ribic. Spektakularno! Kakopak, saj se tu vleče drugi najdaljši koralni greben na svetu!

Pa vendar: taka pustolovščina me ne vidi več, niti pod razno, niti, če mi plačajo! Je bilo prehudo, čeprav je bilo plavanje med kitovci čisti presežek.

 

In kaj sem naredila čez leto dni? Šla plavat z delfini nekje v prostranstvih Indijskega oceana ob obali Afrike. In res je, osel gre samo enkrat na led, jaz pa očitno večkrat … JA, ZARADI VISOKIH VALOV JE BILO SPET HUDO ZA UMRET! In sem se spet nekaj naučila: nikoli ne reci nikoli …

 

 

Mehika, julij 2010

 

 

 

Live it

 

Isla Mujeres. Karibski otok v mehiški zvezni državi Quintana Roo. Manj turistično oblegan kot Conzumel, pa vendarle ne tako zaspan kot Holbox. Vsekakor pa odlična izbira za pobeg od vsakdanjika. Hmm, ko takole razmišljam za nazaj, ugotavljam, da bi lahko tudi  tule ostala za nedoločen čas.

 

Zaradi vseh odtenkov barv, ki ti jih nariše vsak nov dan, zaradi nasprotij, ki ti brišejo rutino, zaradi papaye, ki se ti skoraj zastonj ponuja na vsakem koraku, zaradi želvje farme, kjer se trudijo ohraniti te ljubke stvore pred številnimi plenilci (Latinosi tretirajo želvja jajca in meso kot specialiteto), zaradi morskih psov kitovcev, ki jih tu častijo na vsakem koraku in s katerimi lahko greš tudi plavat; ti mogočni, deset metrski dolgini se v morju okrog Yucatana zadržujejo med majem in septembrom, in sicer se pridejo hraniti s planktonom; pa seveda zaradi visokih temperatur preko celega leta ter tistega počasnega, "lazy" stila življenja, ki ga je tule, na naši zemeljski širini in dolžini, nemogoče živeti. 

 

 

"Live it" je pisalo na eni izmed stavb na tem vsega 8 km dolgem in do 800 m širokem otoku. Ja, prav zares, sploh v tehle turobnih dnevih ... LIVE IT!

 

 

Mehika, julij 2010