Tista nora pot v pampe

Smo na najbolj nevarni cesti na svetu, ki se spušča iz bolivijske (vladne) prestolnice La Paz (3600 m) proti deževnemu pragozdu. Ujeli smo en star »public bus«, ki poleg potnikov in prtljage prevaža še keramične ploščice, plinske bombe in kure.

Vožnja do našega tokratnega cilja traja 18 ur, od tega 16 ur po makadamskih poteh.

Šofer tekmuje sam s sabo, kolikor se na taki ozki in nevarni cesti tekmovati sploh da. Pavzo za WC nam nameni samo enkrat, šele po devetih urah nepretrgane vožnje. Devet ur! To je več kot ena služba! Saj si predstavljamo, a ne?

Na avtobusu razen nas treh ni nobenih »gringotov«. Jupi! Samo Bolivijci. Tudi po trije otroci si delijo en sedež. In veliko ljudi sedi kar na tleh. Mnogi tudi stojijo. Trpežno in potrpežljivo. Ure in ure.

Ob štirih zjutraj prispemo na cilj. Rurrenabaque. Izhodišče za obisk amazonske pampe. Prvi vtisi pa nič kaj obetavni. Zunaj lije. Deževni gozd, pač. V nek hostelček nas dežju navkljub dostavijo kar z motorji.

Dopoldan se je vendarle zjasnilo. Jimmy, naš vodič naslednje tri dni, nas je naložil na džip. Priskrbel je tudi hrano, jeklenke in gorivo za vse dni. In smo krenili proti Santa Rosi. Tri ure vožnje po blatni cesti, ki je bila zaradi dežja tako razmočena, da je večina vozil obtičala v tisti brozgi. Naš šofer pa se je prebijal. Bilo je noro. Je spodaj fotka.

Bili smo eni redkih, ki nam je tisti dan uspelo osvojiti Santa Roso. Yacuma River nas je že čakala. Motna, rjava, polna krokodilov; aligatorjev in črnih kajmanov. Ko smo v lesen čoln naložili vso opremo in sebe, smo bili le še kakih 20 cm nad vodno gladino. Celo pot smo gledali, kako krokodilom iz vode molijo le oči in malo glave. In kako se potopijo pod gladino, čim se jim približamo s čolnom … Se človek kar navadi. In sprosti.

Ko pa med vožnjo na obrežjih reke zagledaš še opice, kapibare, rajske ptice, lenivce in vrsto ptičev eksotičnih barv, oblik in imen, veš, da se je bilo vredno potruditi tako daleč. Čeprav samo za tri dni. Vredno zaradi spoznavanja ekosistema, lenuharjenja v mreži, in tudi zaradi Carmen, ki je sredi te divjine, v primitivni kuhinji, pripravljala najboljšo hrano na svetu.    

O piranjah, anakondi in kopanju z rečnimi delfini pa morda kaj več kdaj drugič. In seveda o krokodilih tam spodaj ob reki, ki so se jim v temi svetile oči vsakič, ko sem ponoči s svetilko na glavi šla na WC.

V La Paz smo se vrnili z letalom. No, aviončkom. Vojaškim. Na propelerje. Vzletna steza pa kar en dolg travnik na koncu vasi ... In to sploh še ni vse, kakšne peripetije smo šele imeli s perilom, ki smo ga dali prati v edino pralnico v Rurrenabaqueu!

Ja, Rurre je zares poln presežkov… pravzaprav je taka cela Bolivija!

Bolivija, julij 2008

Bizarna ujetnica noči

Tole moram izpljunit, pa čeprav se mi boste verjetno smejali.

Priznam, enkrat sem lulala v koš za smeti. No, pravzaprav dvakrat v eni noči. Na srečo je bil koš brez luknjic in vzorcev. Če bi bil tak, kot ga imam v službi, ne bi šlo. Kaj bi šele potem imela za povedat!

Aja, nisem razložila, zakaj v koš za smeti. Ker sem bila ujetnica noči sredi afriške savane. Pravzaprav BANDE (to je taka mala pločevinasta hiška). In nečesa, kar je ponoči hodilo okrog nje. Pa mečkalo pesek pod sabo. In imelo težke noge. Ne vem, kako dolgo  je trajalo. Ko je vmes samo tanka pločevina, minute niso tisto, kar bi morale biti! Saj po tistem, ko je zarenčalo, je utihnilo. In nehalo hoditi. Ampak jaz si vseeno nisem upala iz bande. Pa iti po temi do stranišča. 20 metrov v divjini … nepremagljivo!

 Kako je človek produktiven in inovativen, ko mora razmišljati hitro! Aja, ta koš za smeti je imel celo pokrov!

Zjutraj je vodič povedal, da nas je ponoči obiskal lev, ampak bojda je bil daleč, kakih 20 metrov stran, pri grmovju. Ne, ne, okrog NAJINE bande je hodil, teptal kamenčke in potem je obstal in rekel: »hrrrrrr«. Ah, ne, to ni bil lev, ker leva je on slišal in ve, kod je hodil. Tako se pa oglaša hypo; ja, ja, on tudi rad pride naokrog ponoči.  

PA KAJ STE VSI ČISTO NORI, JAZ PA VEDNO MISLIM, DA ŽE VESTE, KAJ DELATE?! HYPO TE PA JA LAHKO TUDI UBIJE! 

No, ampak to je bil pravzaprav samo vrhunec tiste noči.

Ker se je dogajalo že pod večer, vendar mnogo bolj nedolžno. Z luknjami v mreži. V mreži, ki bi me morala ščititi pred napadi malaričnih komarjev (ne, nikoli ne jem antimalarikov). Pa ni opravljala svoje funkcije, ker je imela luknje. Ampak sem se spomnila, da imam s sabo šivalni pribor, pa da lahko te luknje zašijem. Ja, saj bi reklamirala mrežo, pa nisem imela komu; in ne, sredi NIČ pač ne moreš priti do nove mreže.

In ko bi tisti ceneni, v nekem hotelu priposestvovani šivalni pribor, končno lahko imel funkcijo, ugotovim, da se tiste šivanke NE DA vdeti. Tudi s pomočjo naglavne svetilke ne, elektrike kakopak TAM nimajo. Ampak uho je bilo enostavno premajhno za tisti sukanec, ker drugače jaz to znam. Mislim vdevati šivanke. No, na koncu so me pred malarijo rešile sponke, ki so bile v priboru. Tudi z njimi se da zakrpati mrežo, ko moraš hitro razmišljati.

Kako sem bila vesela jutra! In tega, da sem poročena! Ker je moj zlati mož počistil tisto lulanje. Tudi s hypotom bi se boril, verjamem!

  

A veste, da sem vedno bolj prepričana, da tisti koši v bandah niso po naključju »waterproof«!?   

Ruaha park, Tanzanija, oktober 2011

Jaz verjamem

Ko sem bila otrok, sem kot večina vrstnikov obiskovala verouk. To je bilo takrat samo po sebi umevno. Pravzaprav mi je ostalo v spominu samo to, da sem ZELO sovražila tisto hojo na sosednji hrib, kjer (še vedno) stoji cerkev in da sem komaj čakala, da opravim z birmo. Ker, kako banalno, potem ni bilo več treba hodit k verouku.

In najhujši mesec je bil maj, ko je bilo treba vsak dan k šmarnicam. Za nameček sploh ne izhajam iz hudo verne družine; bolj se mi zdi, da sem bila žrtev črednega nagona.

Od takrat nimam posebnega odnosa do nobene vere in se držim načela »vsak po svoje«.

Pa sem bila one dni v Sarajevu. Tokrat ravno za časa Ramazana. Zapomnila sem si, da je to  islamski postni mesec. Zelo pomemben čas; čas duhovnosti in očiščevanja.

No, pravzaprav sem hotela reči samo to, da je okoli tiste mošeje na Baščaršiji vladal prav blažen mir. Kljub množici vernikov. In nisem se mogla odlepit od tistega dela, kjer so se zadrževale ženske. Tako nadzemeljske so bile v svojih oblačilih in dejanjih. Lahko bi kar stala tam in jih gledala. Občutila.

Kakšen »šoping«, socialna omrežja, paša kompleksov, TV, dnevna politika, večanje lastne vrednosti z »must have« zadevami!   

Notranji mir in spokojnost v duši, ja. Verjetno je to tisto, česar sem lačna v teh zmedenih, drvečih časih.

Kaj jedo nadnaravna bitja

No, ne vem, če vsa. Ampak ona na Baliju pa zagotovo.

Je treba kar paziti, kam stopiš. Ker darovi za nadnaravna bitja, tako dobra, kot slaba, ležijo marsikje. Tudi na tleh. Pravzaprav ljudje na tla polagajo darove za tahuda nadnaravna bitja, škrate in demone.

Učeno se temu bojda reče anemizem in je globoko ukoreninjen v njihovi religiji, ki je sicer hinduizem. Ljudje verujejo, da so duhovi in nadnaravna bitja vsepovsod, v vsaki stvari, ki jih obdaja, tudi v rastlinah, v živalih, v zvezdah, v skalah in v ljudeh.

In zato jim darujejo ... dobrim in slabim ... vsak dan znova ...

Pisano, privlačno, drugačno. Škoda, da še mi ne verjamemo to in da ne delamo tako ...

Indonezija, julij in avgust 2009

Zeljna glava

Gospa Esma živi v Sarajevu. Ima moža in tri sine. Zdaj je dobro, v času okupacije Sarajeva pa je bilo hudo. Takrat je bil najmlajši star sedem let, najstarejši pa sedemnajst.

O tistih časih nerada razmišlja, je preveč boleče. Liter olja je stal 80 mark, enako kilogram sladkorja. Večinoma so jedli premalo in preslabo, vsak se je moral znajti po svoje.

 

Pa je gospa Esma svoj cvetlični vrt spremenila v zelenjavni. Raslo ni bogve kaj; zemlja pač ni bila rodna, seme kakršno že, znanja pa tudi ni bilo pravega.

 

In vendar je na njenem vrtu tiste pomladi 1993 zraslo nekaj drobnih čebulic in tudi zeljna glavica. Kako se je je gospa Esma razveselila! Ker bo lahko otrokom po dolgem času pripravila solato. In je potrpežljivo čakala, da glavica še malo zraste; za tri je bila pač premajhna, ko je bila velika komaj za jabolko. Nase ni niti pomislila!

Pa en dan opazi, da ji je zeljno glavo čez noč nekdo ukradel! Kako je jokala, neutolažljivo jokala! Teden dni. ZARADI ENE GLAVICE ZELJA.

In vendar so preživeli. Danes so dobro. Spoštujejo, kar imajo, cenijo, ker so. Gospa Esma in njen mož oddajata sobe v centru Sarajeva. Sta prijazna, gostoljubna, prijetna, preprosta. Skromna. Pomagata. Razumeta. In težko govorita o tistih časih, ker še vedno boli.    

Ko poslušam take zgodbe, me je malo sram. Po večini kar tako, za vsak slučaj.

KAKO SRAM BI MORALO BITI ŠELE NEKATERE!

 

Mačke imajo prednost

Takole mi govori moj mož:

»Ljubica, tudi če bi lahko vzel TRI stvari na samotni otok, bi ti padla skozi: sin, pa naši dve mački … in je to že TRI! ... sorry!"


Priznam, da ga razumem. In mu sploh ne zamerim. Ker mačke so ZAKON. Sin je pa tako ali tako prvi ...

Fant za zapomnit

Spoznala sva ga na ulici, ko je sredi Sarajeva pel bosanske sevdalinke. Majhen fant v prevelikih čevljih, ponošenih črnih oblačilih, z drobcenim telescem in ogromno blond glavo. S prodornimi očmi. Pa s presunljivim glasom.

Ulica je njegov oder. In vsakič znova, ko sleče črno spodnjo majico, jo razgrne predse, počepne, se prime za ušesa in začne peti, okolici podari nove dimenzije.   

»I mene boli srce i glava … jer moja … s drugim razgovara …« PA MALI, KJE SI SE NAUČIL TAKIH PESMI?!

Kovanci pa letijo na ono majico z vseh strani.

Nisva si mogla kaj, da ga ne bi povprašala, kakšna je njegova zgodba. SEVDALIJA. Enajstletnik. Oče v zaporu, mama mrtva. S starejšo sestro se prebijata sama iz meseca v mesec. In zato poje. V šolo pa ne hodi. Pa saj zasluži tudi po 30 mark na dan! Deli jih s sestro. Da preživita.

Pa je tam v kotičkih najinih glav rahlo kljuval dvom. Ampak, kakor koli že, sva si rekla, mali zna.  

Popoldne smo se srečali na drugem koncu Sarajeva. Midva na kolesih, fant v družbi dveh starejših žensk in kopice otrok. V trenutku smo bili mimo. Bogve, če naju je opazil! Niti spogledali se nismo.

Bolj kot vse sem si želela, da ga še enkrat srečam. Zgodba mora dobiti epilog; in še prikupil se nama je!

Pa naslednji dan spet zaslišiva tisti presunljivi glas sredi ulice. SEVDALIJA! In spet so kot za stavo leteli kovanci na črno spodnjo majico.

Ko je odpel svoje, je pristopil k nama. In nama povedal, da naju je včeraj videl. In ja, tisto je bila njegova mama. In mlajša sestra. Nasmehne se, midva pa tudi. In si damo »fajf«. Ciganček! V bližini stojijo stari Sarajlije. Vsi ga poznajo. In občudujejo. Ker ne krade. Ampak poje. Ma kakvi 30 na dan … mali zasluži 30 mark na uro, vedo povedati!

Sevdalija, ti si RES car … in ne bom se čudila, če boš čez leta kupil celo ulico! Kako že pravijo? Eni naredijo fakulteto na ulici. In Sevdalija je zagotovo čudežni deček, ki preskakuje letnike …