Zeljna glava

Gospa Esma živi v Sarajevu. Ima moža in tri sine. Zdaj je dobro, v času okupacije Sarajeva pa je bilo hudo. Takrat je bil najmlajši star sedem let, najstarejši pa sedemnajst.

O tistih časih nerada razmišlja, je preveč boleče. Liter olja je stal 80 mark, enako kilogram sladkorja. Večinoma so jedli premalo in preslabo, vsak se je moral znajti po svoje.

 

Pa je gospa Esma svoj cvetlični vrt spremenila v zelenjavni. Raslo ni bogve kaj; zemlja pač ni bila rodna, seme kakršno že, znanja pa tudi ni bilo pravega.

 

In vendar je na njenem vrtu tiste pomladi 1993 zraslo nekaj drobnih čebulic in tudi zeljna glavica. Kako se je je gospa Esma razveselila! Ker bo lahko otrokom po dolgem času pripravila solato. In je potrpežljivo čakala, da glavica še malo zraste; za tri je bila pač premajhna, ko je bila velika komaj za jabolko. Nase ni niti pomislila!

Pa en dan opazi, da ji je zeljno glavo čez noč nekdo ukradel! Kako je jokala, neutolažljivo jokala! Teden dni. ZARADI ENE GLAVICE ZELJA.

In vendar so preživeli. Danes so dobro. Spoštujejo, kar imajo, cenijo, ker so. Gospa Esma in njen mož oddajata sobe v centru Sarajeva. Sta prijazna, gostoljubna, prijetna, preprosta. Skromna. Pomagata. Razumeta. In težko govorita o tistih časih, ker še vedno boli.    

Ko poslušam take zgodbe, me je malo sram. Po večini kar tako, za vsak slučaj.

KAKO SRAM BI MORALO BITI ŠELE NEKATERE!