Fant za zapomnit

Spoznala sva ga na ulici, ko je sredi Sarajeva pel bosanske sevdalinke. Majhen fant v prevelikih čevljih, ponošenih črnih oblačilih, z drobcenim telescem in ogromno blond glavo. S prodornimi očmi. Pa s presunljivim glasom.

Ulica je njegov oder. In vsakič znova, ko sleče črno spodnjo majico, jo razgrne predse, počepne, se prime za ušesa in začne peti, okolici podari nove dimenzije.   

»I mene boli srce i glava … jer moja … s drugim razgovara …« PA MALI, KJE SI SE NAUČIL TAKIH PESMI?!

Kovanci pa letijo na ono majico z vseh strani.

Nisva si mogla kaj, da ga ne bi povprašala, kakšna je njegova zgodba. SEVDALIJA. Enajstletnik. Oče v zaporu, mama mrtva. S starejšo sestro se prebijata sama iz meseca v mesec. In zato poje. V šolo pa ne hodi. Pa saj zasluži tudi po 30 mark na dan! Deli jih s sestro. Da preživita.

Pa je tam v kotičkih najinih glav rahlo kljuval dvom. Ampak, kakor koli že, sva si rekla, mali zna.  

Popoldne smo se srečali na drugem koncu Sarajeva. Midva na kolesih, fant v družbi dveh starejših žensk in kopice otrok. V trenutku smo bili mimo. Bogve, če naju je opazil! Niti spogledali se nismo.

Bolj kot vse sem si želela, da ga še enkrat srečam. Zgodba mora dobiti epilog; in še prikupil se nama je!

Pa naslednji dan spet zaslišiva tisti presunljivi glas sredi ulice. SEVDALIJA! In spet so kot za stavo leteli kovanci na črno spodnjo majico.

Ko je odpel svoje, je pristopil k nama. In nama povedal, da naju je včeraj videl. In ja, tisto je bila njegova mama. In mlajša sestra. Nasmehne se, midva pa tudi. In si damo »fajf«. Ciganček! V bližini stojijo stari Sarajlije. Vsi ga poznajo. In občudujejo. Ker ne krade. Ampak poje. Ma kakvi 30 na dan … mali zasluži 30 mark na uro, vedo povedati!

Sevdalija, ti si RES car … in ne bom se čudila, če boš čez leta kupil celo ulico! Kako že pravijo? Eni naredijo fakulteto na ulici. In Sevdalija je zagotovo čudežni deček, ki preskakuje letnike …