Bizarna ujetnica noči

Tole moram izpljunit, pa čeprav se mi boste verjetno smejali.

Priznam, enkrat sem lulala v koš za smeti. No, pravzaprav dvakrat v eni noči. Na srečo je bil koš brez luknjic in vzorcev. Če bi bil tak, kot ga imam v službi, ne bi šlo. Kaj bi šele potem imela za povedat!

Aja, nisem razložila, zakaj v koš za smeti. Ker sem bila ujetnica noči sredi afriške savane. Pravzaprav BANDE (to je taka mala pločevinasta hiška). In nečesa, kar je ponoči hodilo okrog nje. Pa mečkalo pesek pod sabo. In imelo težke noge. Ne vem, kako dolgo  je trajalo. Ko je vmes samo tanka pločevina, minute niso tisto, kar bi morale biti! Saj po tistem, ko je zarenčalo, je utihnilo. In nehalo hoditi. Ampak jaz si vseeno nisem upala iz bande. Pa iti po temi do stranišča. 20 metrov v divjini … nepremagljivo!

 Kako je človek produktiven in inovativen, ko mora razmišljati hitro! Aja, ta koš za smeti je imel celo pokrov!

Zjutraj je vodič povedal, da nas je ponoči obiskal lev, ampak bojda je bil daleč, kakih 20 metrov stran, pri grmovju. Ne, ne, okrog NAJINE bande je hodil, teptal kamenčke in potem je obstal in rekel: »hrrrrrr«. Ah, ne, to ni bil lev, ker leva je on slišal in ve, kod je hodil. Tako se pa oglaša hypo; ja, ja, on tudi rad pride naokrog ponoči.  

PA KAJ STE VSI ČISTO NORI, JAZ PA VEDNO MISLIM, DA ŽE VESTE, KAJ DELATE?! HYPO TE PA JA LAHKO TUDI UBIJE! 

No, ampak to je bil pravzaprav samo vrhunec tiste noči.

Ker se je dogajalo že pod večer, vendar mnogo bolj nedolžno. Z luknjami v mreži. V mreži, ki bi me morala ščititi pred napadi malaričnih komarjev (ne, nikoli ne jem antimalarikov). Pa ni opravljala svoje funkcije, ker je imela luknje. Ampak sem se spomnila, da imam s sabo šivalni pribor, pa da lahko te luknje zašijem. Ja, saj bi reklamirala mrežo, pa nisem imela komu; in ne, sredi NIČ pač ne moreš priti do nove mreže.

In ko bi tisti ceneni, v nekem hotelu priposestvovani šivalni pribor, končno lahko imel funkcijo, ugotovim, da se tiste šivanke NE DA vdeti. Tudi s pomočjo naglavne svetilke ne, elektrike kakopak TAM nimajo. Ampak uho je bilo enostavno premajhno za tisti sukanec, ker drugače jaz to znam. Mislim vdevati šivanke. No, na koncu so me pred malarijo rešile sponke, ki so bile v priboru. Tudi z njimi se da zakrpati mrežo, ko moraš hitro razmišljati.

Kako sem bila vesela jutra! In tega, da sem poročena! Ker je moj zlati mož počistil tisto lulanje. Tudi s hypotom bi se boril, verjamem!

  

A veste, da sem vedno bolj prepričana, da tisti koši v bandah niso po naključju »waterproof«!?   

Ruaha park, Tanzanija, oktober 2011