Jaz verjamem

Ko sem bila otrok, sem kot večina vrstnikov obiskovala verouk. To je bilo takrat samo po sebi umevno. Pravzaprav mi je ostalo v spominu samo to, da sem ZELO sovražila tisto hojo na sosednji hrib, kjer (še vedno) stoji cerkev in da sem komaj čakala, da opravim z birmo. Ker, kako banalno, potem ni bilo več treba hodit k verouku.

In najhujši mesec je bil maj, ko je bilo treba vsak dan k šmarnicam. Za nameček sploh ne izhajam iz hudo verne družine; bolj se mi zdi, da sem bila žrtev črednega nagona.

Od takrat nimam posebnega odnosa do nobene vere in se držim načela »vsak po svoje«.

Pa sem bila one dni v Sarajevu. Tokrat ravno za časa Ramazana. Zapomnila sem si, da je to  islamski postni mesec. Zelo pomemben čas; čas duhovnosti in očiščevanja.

No, pravzaprav sem hotela reči samo to, da je okoli tiste mošeje na Baščaršiji vladal prav blažen mir. Kljub množici vernikov. In nisem se mogla odlepit od tistega dela, kjer so se zadrževale ženske. Tako nadzemeljske so bile v svojih oblačilih in dejanjih. Lahko bi kar stala tam in jih gledala. Občutila.

Kakšen »šoping«, socialna omrežja, paša kompleksov, TV, dnevna politika, večanje lastne vrednosti z »must have« zadevami!   

Notranji mir in spokojnost v duši, ja. Verjetno je to tisto, česar sem lačna v teh zmedenih, drvečih časih.