Tista nora pot v pampe

Smo na najbolj nevarni cesti na svetu, ki se spušča iz bolivijske (vladne) prestolnice La Paz (3600 m) proti deževnemu pragozdu. Ujeli smo en star »public bus«, ki poleg potnikov in prtljage prevaža še keramične ploščice, plinske bombe in kure.

Vožnja do našega tokratnega cilja traja 18 ur, od tega 16 ur po makadamskih poteh.

Šofer tekmuje sam s sabo, kolikor se na taki ozki in nevarni cesti tekmovati sploh da. Pavzo za WC nam nameni samo enkrat, šele po devetih urah nepretrgane vožnje. Devet ur! To je več kot ena služba! Saj si predstavljamo, a ne?

Na avtobusu razen nas treh ni nobenih »gringotov«. Jupi! Samo Bolivijci. Tudi po trije otroci si delijo en sedež. In veliko ljudi sedi kar na tleh. Mnogi tudi stojijo. Trpežno in potrpežljivo. Ure in ure.

Ob štirih zjutraj prispemo na cilj. Rurrenabaque. Izhodišče za obisk amazonske pampe. Prvi vtisi pa nič kaj obetavni. Zunaj lije. Deževni gozd, pač. V nek hostelček nas dežju navkljub dostavijo kar z motorji.

Dopoldan se je vendarle zjasnilo. Jimmy, naš vodič naslednje tri dni, nas je naložil na džip. Priskrbel je tudi hrano, jeklenke in gorivo za vse dni. In smo krenili proti Santa Rosi. Tri ure vožnje po blatni cesti, ki je bila zaradi dežja tako razmočena, da je večina vozil obtičala v tisti brozgi. Naš šofer pa se je prebijal. Bilo je noro. Je spodaj fotka.

Bili smo eni redkih, ki nam je tisti dan uspelo osvojiti Santa Roso. Yacuma River nas je že čakala. Motna, rjava, polna krokodilov; aligatorjev in črnih kajmanov. Ko smo v lesen čoln naložili vso opremo in sebe, smo bili le še kakih 20 cm nad vodno gladino. Celo pot smo gledali, kako krokodilom iz vode molijo le oči in malo glave. In kako se potopijo pod gladino, čim se jim približamo s čolnom … Se človek kar navadi. In sprosti.

Ko pa med vožnjo na obrežjih reke zagledaš še opice, kapibare, rajske ptice, lenivce in vrsto ptičev eksotičnih barv, oblik in imen, veš, da se je bilo vredno potruditi tako daleč. Čeprav samo za tri dni. Vredno zaradi spoznavanja ekosistema, lenuharjenja v mreži, in tudi zaradi Carmen, ki je sredi te divjine, v primitivni kuhinji, pripravljala najboljšo hrano na svetu.    

O piranjah, anakondi in kopanju z rečnimi delfini pa morda kaj več kdaj drugič. In seveda o krokodilih tam spodaj ob reki, ki so se jim v temi svetile oči vsakič, ko sem ponoči s svetilko na glavi šla na WC.

V La Paz smo se vrnili z letalom. No, aviončkom. Vojaškim. Na propelerje. Vzletna steza pa kar en dolg travnik na koncu vasi ... In to sploh še ni vse, kakšne peripetije smo šele imeli s perilom, ki smo ga dali prati v edino pralnico v Rurrenabaqueu!

Ja, Rurre je zares poln presežkov… pravzaprav je taka cela Bolivija!

Bolivija, julij 2008