Kalejdoskop vragolij

Prav zanimivo, kako drugačno je bilo mesto Celje tisto dopoldne, ko sem ga srkala v družbi "sposojene" sedemletne deklice Lane.

 

Vse tiste stavbe, mimo katerih sicer hodim vsak dan in jih sploh ne opazim, so se spremenile v prijazne kulise z zanimivimi detajli. Znane ulice so nenadoma postale mamljiv labirint detajlov, za katere pred tem sprehodom sploh nisem slutila, da so tam. Še tisti "brezposebnosti" most čez Savinjo se je spremenil v razigran poligon za zganjanje norčij.

 

 

Hmm, a sem res že čisto pozabila, kako nagajiv in brezskrben je svet skozi otroške oči in v otroški družbi? 

Celje, november 2012

 

V živo je mamljivo

Lagala bi, če bi rekla, da sem si že od nekdaj želela plavati z morskimi psi kitovci. Pravzaprav sploh nisem vedela zanje. Vse do tistega poletja, ko smo se znašli nekje na robu Yucatana, polotoka na skrajnem vzhodu Mehike, prav tam, kjer se steguje v Karibsko morje. Srečno naključje je pripomoglo, da so se kitovci prav takrat nahajali v tistih koncih. Zato se je vse vrtelo okrog njih: majice, zastavice, kipci, plakati; celo festival, na katerem so razstavili maketo simpatičnega giganta v naravni velikosti.

Samo po sebi je postalo umevno, da gremo plavat z njimi. Te v povprečju vsaj deset metrov dolge ribe se hranijo s precejanjem drobnih vodnih organizmov in organskih delcev v vodi, zaradi česar so ljudem nenevarne. Sicer nam nihče ni garantiral, da bomo za tistih sedemdeset eurov, na kolikor smo zbili ceno po osebi s prvotnih sto dvajset, dejansko tudi videli te največje ribe na svetu. Pa smo si izborili, da nas vzamejo zraven še enkrat, če nam prvič sreča ne bo mila.

 

In smo se tistega jutra mrzlično vkrcali na hitri čoln, ki nas je odpeljal daleč na odprto morje. Bilo nas je osem, željnih avanture: mi trije, tri Španke in dva Brazilca. Pravila so bila stroga: naenkrat sta lahko v vodi z inštruktorjem le dva plavalca; obvezno v reševalnem jopiču, z masko ter plavutkami. Kitovcev se ni dovoljeno dotikati, niti se potapljati pod njih. Vsak lahko gre plavat z njimi trikrat.

Imeli smo srečo in že prvi dan našli ogromno jato, v kateri je bilo nekaj deset kitovcev. Fascinantno! Kot bi se znašel v oddaji National geographica! Po dva in dva nas je inštruktor vodil v vodo, da smo zaplavali med njimi. Občutki sredi jate pa fantastični: velika riba pod tabo, ki gosti na škrgah dve manjši ribi, velika riba proti tebi, ki odpira ogromna usta in cedi vodo, velik rep, ki gre po svoje, v temino modrine, ti pa zaman na vso moč zamahuješ s plavutkami, da bi ga dohajal. In že se ti z leve približa nov komad …

 

Po drugem plavanju pa se je začelo. Nora slabost, oslabelost, mrtvičenje, nekontrolirano bitje srca, bledica ... A JE TO MORSKA BOLEZEN? Tretji potop sva s Petrom spustila, ker niti govoriti nisva mogla več, kaj šele se premikati. Le Gal je reševal čast naše družine. Nisem mogla dočakati, da se rešim tega prekletega zibanja v majhnem čolnu na visokih valovih. Še horizont, ki bi ga naj gledala, da bi blažila morsko bolezen, je izginjal zaradi njihove višine.

 

Seveda sem preživela. Čeprav sem bila prepričana, da ne bom. Čez dobro uro sem že »snorklala« v mirnih vodah turkizne fantazije in se naslajala ob koktajlu pisanih tropskih ribic. Spektakularno! Kakopak, saj se tu vleče drugi najdaljši koralni greben na svetu!

Pa vendar: taka pustolovščina me ne vidi več, niti pod razno, niti, če mi plačajo! Je bilo prehudo, čeprav je bilo plavanje med kitovci čisti presežek.

 

In kaj sem naredila čez leto dni? Šla plavat z delfini nekje v prostranstvih Indijskega oceana ob obali Afrike. In res je, osel gre samo enkrat na led, jaz pa očitno večkrat … JA, ZARADI VISOKIH VALOV JE BILO SPET HUDO ZA UMRET! In sem se spet nekaj naučila: nikoli ne reci nikoli …

 

 

Mehika, julij 2010

 

 

 

Live it

 

Isla Mujeres. Karibski otok v mehiški zvezni državi Quintana Roo. Manj turistično oblegan kot Conzumel, pa vendarle ne tako zaspan kot Holbox. Vsekakor pa odlična izbira za pobeg od vsakdanjika. Hmm, ko takole razmišljam za nazaj, ugotavljam, da bi lahko tudi  tule ostala za nedoločen čas.

 

Zaradi vseh odtenkov barv, ki ti jih nariše vsak nov dan, zaradi nasprotij, ki ti brišejo rutino, zaradi papaye, ki se ti skoraj zastonj ponuja na vsakem koraku, zaradi želvje farme, kjer se trudijo ohraniti te ljubke stvore pred številnimi plenilci (Latinosi tretirajo želvja jajca in meso kot specialiteto), zaradi morskih psov kitovcev, ki jih tu častijo na vsakem koraku in s katerimi lahko greš tudi plavat; ti mogočni, deset metrski dolgini se v morju okrog Yucatana zadržujejo med majem in septembrom, in sicer se pridejo hraniti s planktonom; pa seveda zaradi visokih temperatur preko celega leta ter tistega počasnega, "lazy" stila življenja, ki ga je tule, na naši zemeljski širini in dolžini, nemogoče živeti. 

 

 

"Live it" je pisalo na eni izmed stavb na tem vsega 8 km dolgem in do 800 m širokem otoku. Ja, prav zares, sploh v tehle turobnih dnevih ... LIVE IT!

 

 

Mehika, julij 2010

 

 

 

      

Zbogom, principi!

 

Takole se je zgodilo iznenada. Kljub vsem prisegam sami sebi, da počakamo vsaj do pomladi. In nas je spet šest!

 

Ta teden bi sicer moral pasti Berlin. Namesto nemških dogodivščin pa imamo v hiši irskega psa ... 

 

REA. Te dni je bila edina irska mehkodlaka pšenična terierka /irish softcoated wheaten terrier/ v Sloveniji, ki je še čakala nove lastnike. In glej ga, zlomka, očitno je čakala na nas!

Požrla sem vse svoje principe o tem, da je pes za v pesjak in da se ne bom zjutraj vstajala zato, da bom vozila psa lulat. Evo, pa jo imam! In to na lastno željo ...

Sicer sta še vedno naši mački tisti, ki narekujeta tempo v hiši. Tudi Reo sta se odločili podrediti, hudobi. Ona pa tako vesela, da ju ima! 

 

Podrobnosti o privajanju na skupno gospodinjstvo bom sicer zadržala zase. Ampak nekaj pa garantiram: denar, ki ga vložimo v nakupe živali, je vselej najboljša naložba. Samo veselje in zabava dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom ...

 

 

doma, 31. oktober 2012

   

Odhod v neznano dimenzijo

Danes je tak žalosten dan. Odšla je moja Ajša. Sopotnica drugačnega potovanja. Moja prav posebna pobarvanka. Ki mi je v trinajstih letih druženja nudila mnogo več, kot sem ji lahko vračala. In mi vedno risala sama lepa doživetja.  

 

Danes je prišel tisti čas, ki sem se ga tako bala. Pomirja me edino to, da sva bila s Petrom z njo in jo pospremila del poti, ki jo je odpeljal v neznano dimenzijo.

 

 

Tako je sivo brez tebe, ti naša kužika!

 

 

 

doma, 23. oktober 2012

 

 

 

 

 

Grešiti ni vedno greh

 

Ko se takole znajdeš v Mehiki, pričakuješ, da si boš tešil lakoto z grizljanjem tortilj in tacosov, ki jih boš namakal v guacamole ter zalival s tequilo.

 

Pa so zadeve tam doli v resnici še bolj naporne. Preverjeno! In se takole kar težko zadržiš, da ne bi poskusil vsega, kar se ti nepričakovano zapelje pred oči: posušene sladke maline, rambutan in tamarind, sladoled na palčki, v katerem počivajo mamljivi koščki sadja, pa čokolada, ki vabi jagode, da se je dotaknejo, puhaste penice, čokoladne bombice na palčki, da ocvrtih banan, takih posebnih, sočnih in hranljivih, ki v stiku z oljem dražijo čute z zapeljivo aromo, sploh ne omenjam.

 

Mmm, še tortilje niso tisto, kar sem mislila, da bi naj bile! Bučkini cvetovi, sir neznane vrste, stara prežgana posoda in spretne roke mladenke, potomke Indijancev, so jih na lokalnem marketu naredili tako očarljive, da je bilo nujno pojesti dve porciji.  

 

 

Hasta luego!

 

 

Menda ja ni vse skupaj fikcija, ki te zadane v takih oddaljenih krajih in je vse bolj dobro, kot doma?

 

 

 

Mehika, julij 2010

 

 

 

 

Štiriinštirideset ovinkov

Indonezijci bi rekli "kelokov". In to 180 stopinjskih! Pa se takole počasi spuščaš z lokalnim busom, ki še ni slišal za amortizerje, z vrha kraterja proti jezeru spodaj. Sem in tja. Kelok 13. Levo. Kelok 14. Desno. Pogled pa ... Eh, pregrešno zavisten ... A to sploh obstaja? In ko so metuljčki v trebuhu zaradi vseh kelokov že pošteno razigrani, ga uzreš. MANINJAU. Kratersko jezero divje Sumatre. Rajski prostor, po krivici prezrt celo v vodičih stila Lonely planet. Zato ti je namenjeno zaiti tja več ali manj po naključju.

Dolga leta se mi je v sanjah prikazoval nekakšen otok sredi vode. To so bile sanje, polne presežnikov. Nedosegljive. Čeprav so se vračale. Znova in znova. Vse do takrat, ko sem zašla na tole jezero. Takrat sem si rekla: "To je kraj iz mojih sanj, čeprav brez otoka!" Če je kje raj na zemlji, je tu. Ker narava še deluje. V najbolj intenzivnih odtenkih. Ker ljudje še vedno uporabljajo primitivno ralo in vole, da obdelajo polja. Pretežno riževa. Ker je vse še zelo preprosto. Še palme niso zafnane, vsaka raste po svoje.

Tole sem hotela reči. Odkar sem našla Maninjau, nimam več tistih sanj. Imam pa Maninjau. V sebi, za vedno.

Aja, tisti Korejec spodaj, ki maha. Naš novi znanec. Pravi intelektualni biser. Ko je slišal, da smo iz Slovenije, je zdrdral: "potica, prekmurska gibanica, kranjska klobasa". Še to je vedel, da je Maribor oddaljen eno uro od Graza. In sploh še ni bil pri nas! Smo mu verjeli. Ker je bil čisto zgrožen, ko smo mu povedali, da nam je indonezijščina zapletena, pa da znamo reči samo dober dan in hvala. Ker on se nauči vsak dan vsaj 100 indonezijskih besed. In tako dan za dnem. In mi? Trije, pa si nismo uspeli zapomniti niti tega, kako je modelu ime! On pa verjetno še dandanes razlaga svetu, da pozna tri Slovence: Gala, Petra in Laro ...       

   

Sumatra, julij 2010