Colourings

Colourings

torek, 11. september 2012

Moj favorit za vedno


Tule skozi se moram še enkrat zapeljati … pa čeprav le preko niza fotografij.

Damnoen Saduak Floating Market, provinca Ratchaburi, 80 kilometrov iz Bangkoka, smer burmanska meja.

Ratchaburi. V prevodu kraljeva zemlja. Kralja sicer nismo srečali, pa komu to mar. Ko se prepustiš vožnji s čolnom po rokavu reke Mae Klong River, mimogrede postaneš del vsakdanjika lokalnih prebivalcev. In pozabiš na vse. Pred tabo se kot v kalejdoskopu vrtijo slikoviti prizori lokalnega živ-žava in te posrkajo vase. Pisane barve kamorkoli se ozreš, slikoviti obrazi, pokriti s pokrivali iz bambusov in palm, čolni, ki hitijo v vse smeri in prevažajo sadje nenavadnih oblik in okusov, ribe, rakovice, svežo zelenjavo, lonce s pripravljeno hrano, cvetlice in še marsikaj.

Tale Floating Market si bom zapomnila tudi po tem, da sem tu prvič okusila »dragon fruit«, nenavaden sadež odličnega okusa in ekstravagantnega videza: živahno rožnata luskasta lupina pa bela vsebina, prepredena s črnimi pikicami. Še bolj nenavadno je bilo, da nam ga je kar z mačeto prepolovil in postregel naš voznik čolna. Pravzaprav to ne bi bilo nič posebnega, če ne bi rezila pred uporabo razkužil v motni vodi, po kateri smo pluli in v kateri so plavali majhni krokodili. Pa smo ga vseeno s slastjo pojedli. In preživeli brez prebavnih motenj …

In ja, še sreča, da v tistih časih nisem imela pojma o fotografiranju. Poznavalci bi rekli, da sem bila v stanju nezavednega neznanja. Namreč, če bi bila že takrat tako zaljubljena v fotografijo, kot sem sedaj, bi se verjetno še dandanes vozila v čolnu gor in dol po kanalih in fotografirala, fotografirala …    


Tajska, oktober 2007













sobota, 8. september 2012

40 USD + podgana gratis


Ko sva se v družbi finskega para in Japončice spustila z neuglednega parkirišča po ozki stezi proti obali, so bila pričakovanja visoka. Vendarle smo se približevali eni najlepših plaž na Zanzibarju, Kendwa beach.

Pa je bilo tisto, kar smo zagledali, kljub temu presežek: preveč široka plaža iz bele mivke, morje turkizno, kot bi potegnil drsnike v Photoshopu do maksimuma, povsod mreže in senčnice iz eksotičnega trstičja, glasba za potenciranje razpoloženja, ljudi pa skoraj nič.  

Vzdihi navdušenja so se vrstili in strinjali smo se, da ostanemo tukaj. Saj se sploh nismo poznali. Ampak tisti trenutek smo imeli skupen projekt. Kako na tej rajski plaži najti najboljše prenočišče za najnižjo ceno.
 
Najlepši sta bili dve hišici čisto na plaži. Ena zidana, druga iz trstičja. Cena pa glede na prejšnja prenočišča dvakratna: 40 USD za dva na noč. Z zajtrkom na plaži. Zakupila sva jo šele po cincanju in razmišljanju, da se za nočitev v ankaranskem kampu plača 28 EUR, torej smo blizu. Sva pa le na drugem koncu sveta!
 
O uživanju dneva ne bom. Se je pa začelo zapletati pod noč, ko sva se v tej hišici, ki sva jo zaradi lokacije, zanimive arhitekture, naravnih materialov in čudovite opreme zavidala še sama sebi, pripravljala na spanje.
Najprej je zaškrtalo v trstičju pletene predelne stene med spalnico in kopalnico. Pa škrta zdaj tu, zdaj tam. Zdaj zgoraj, zdaj spodaj. In si rečeva, navajena »gekotov«, kuščarjev, s katerimi si običajno v eksotičnih deželah deliva sobe: »UBOGA ŽIVALCA, A NE MORE SPLEZATI VEN IZ TE STENE ALI KAJ?«

In potem je sledila taka nervozna noč. Spiš pod mrežo, pa se rutinirano izmotavaš ven in spet nazaj, ko greš ponoči na stranišče, da ne spustiš k sebi komarjev. Potem prvinsko buči morje tam zunaj, dopolnjujejo ga kriki živali na nebu in zemlji, vmes še kaj pade s palm na streho … Ampak to spada zraven, a ne?! Celo noč pa me je motil zoprn občutek, da se tista uboga žival trudi priti ven iz pletene stene. Enkrat tu, drugič tam … Celo noč!

Pa mi zjutraj soprog zaupa, da je ponoči, ko je šel na WC, videl podgano, kako je letela po nekem robu tik pod stropom. Fino, podgana! Prvič v življenju! Sem se najbolj bala, da bom kdaj spala z njo. Pa ne na Zanzibarju, no! In to še ni vse! Postregla si je tudi z najinimi piškoti, ta nepovabljena prijateljica noči!

In veste, kaj je rekel on tip, ki nama je prodal hiško? Da mu ni jasno, zakaj gre podgana samo na nas, Mzungote. Ko pa v tej hiški prespi njegov šef, pa je ni nikjer. Ha? Tako torej? Ti si torej vedel, kaj nama pripada gratis?
Sva za naslednjo noč zakupila zidano hiško, ceno pa sproti zbila na 60 USD za obe noči.   

 
Občudujem soproga. Ker je zdržal do jutra. Ne da bi mi povedal. Pa saj mu je bilo jasno, da bi v nasprotnem primeru vztrajala, da jutro dočakava pod milim nebom.
 
 
Zanzibar, oktober 2011
 
 
 





 
 
 
 

petek, 7. september 2012

Uporniki z razlogom


Takole si misliš, boš odštel par dolarjev več za prevoz, pa boš naredil en hiter premik od točke A (Antigua) do točke B (Lanquin), hkrati pa se izognil Guatemala cityju, ki je sicer prestolnica, ampak bojda nimajo kaj pretresljivega za pokazat. Razen morda kakega strelskega obračuna na ulici, ki si mu lahko priča takole mimogrede.
 
Pa zadovoljni z lastno razsipnostjo, ki je znašala celih 16 USD na enega za pot, dolgo 300 km, trajajočo vsaj osem ur, sploh nismo slutili, da se bomo v kratkem znašli v funkciji upornikov z razlogom. In to v kombiju, ki bi nas moral brez nepotrebnih zapletov varno pripeljati direktno v srce gvatemalske džungle, do izhodišča za obisk kaskadnih jezer Semuc Champey.
 
Ampak je bil že začetek sumljiv. Takoj zatem, ko smo se skupaj s tremi Američani, Nemcem in dvema Avstralkama zložili v kombi in je agentka, ki je spremljala naše vkrcavanje, odnesla pete za ovinek, sta se nam pridružila tipa, očitno voznikova pajdaša. In je sledil prvi postanek že po desetih minutah vožnje. Ker si gredo oni trije kupit za jest. V zadnjo »prčvarnico«. Njak, mi je nos govoril, da tule nekaj smrdi.
 
In se končno peljemo proti Guatemala cityju, ki bi ga morali samo obvoziti. Mi pa vse bolj v center, v vse ožje ulice. A NAS BODO OROPALI, ŽENSKE POSILI, MOŠKE PA UBILI ALI KAJ?!
 
Ma, ne, tam čisto v centru, na neki hudo prometni in živahni ulici, se hipoma spremenimo v TAXI COLLECTIVO. Tip natakne na kombi magnetno tablo z destinacijo, drugi že kriči "Coban - Coban", pa išče stranke.
Aha, fantje, vi bi radi dodatno zaslužili! OK, sem rada taxi collectivo, je zanimivo opazovati tisti cirkus z dretjem, vkrcavanjem zanimivih sopotnikov, večinoma lokalcev, pa ustavljanje za vsakim vogalom. Ampak takrat, ko jaz hočem in ne takrat, ko imam pred sabo tristokilometrsko pot! In že med nas vkrcajo prvega dodatnega potnika.
 
»Hey! A ste vi plačali collectivo ali nadstandard?« sprašujem ostale in kaj hitro ugotovimo, da gre za »nateg«. Ker smo prav vsi v štosu, ki ga nihče od nas tisti trenutek ni želel.
 
In potem - neverjetno, kako hitro smo naredili upor mi, ki se pol ure pred tem sploh še nismo poznali, mi z različnih koncev sveta, vsak po svoje narejeni! Pa je sledilo klicanje agentov, ki so nam urejali ta prevoz, pa dopovedovanje, da smo v Guatemala cityju in smo collectivo, pa pregovarjanje s šoferjem in pajdašema, pa preprečitev, da še kdo vstopi v ta NAŠ kombi … Še tablo smo jim ukradli s kombija, jih pofotkali in posneli ter jim zagrozili, da gredo takoj v živo na internet. Ker z nami se pa ne bodo takole šli. A sem že rekla, da ti trije Gvatemalci sploh niso znali angleško? Pa je trajalo še pol ure, sledili so dodatni kilometri nore vožnje neznano kam, ploha novih klicev in grožnje s policijo, da so tipi vendarle ugotovili, da gre zares. In ustavili kar sredi prometne obvoznice.
 
Sledilo je vsaj pol ure čakanja. Ne da bi dobro vedeli, na kaj.  Pa pripelje drug kombi, prav tako naložen s popotniki. Na pobudo agentke, ki je hotela umakniti svoji stranki, Američana, v drug kombi, češ da je bolj varen. Pa sta Američana rekla »VSI ALI NOBEDEN«. In novo prerekanje, kombinacije, torpedo klicev, pregovarjanj … pa smo se selili vsi. Mi in prtljaga v on drugi kombi, oni in prtljaga v našega. Saj onim popotnikom v drugem kombiju ni bilo nič jasno, kaj se dogaja.
 
 
Epilog pa takole butast:
 
V novem kombiju smo se počutili varno, ampak sedeli smo pa hudo na tesno. Je bil pač mnogo manjši in ožji od prvega, čeprav na zunaj lepši. Mi pa zadovoljni, ker je upor rodil sadove. Samo, da so bili bolj kisli. Ker na točko B smo nekaj ur kasneje prispeli skoraj hkrati. Mi in oni v drugem kombiju. Le da smo bili mi stišani kot sardine ...
Hkrati pa ponosni, ker smo trem Gvatemalcem očitno nagnali strah v kosti, da se vsaj tisti dan niso več upali iti taxi collectiva. 
 
 
No, takole smo si naredili tisti julijski dan mi, zavezniki in uporniki z razlogom.
 
 
 
Gvatemala, julij 2010
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

 

četrtek, 6. september 2012

Quo vadis?


Največja draž je v tistem prvem kontaktu. Ko si si, ali pa si nisi simpatičen. Ti in tisti na drugi strani objektiva.

Ampak pri otrocih to običajno ni problem.

Je pa dekadentno, ko sediš doma za računalnikom, pa jih vedno znova ogleduješ. Ta majhna, simpatična, eksotična, nenarejena bitja, ujeta v trenutku. Ki ti vedno znova vzbudijo prijetne občutke in nostalgijo … Ej, pa sem se zalotila! A sem rekla NOSTALGIJO? A ni nostalgija (gr.) pravzaprav hrepenenje po domu, a ni nostalgija pravzaprav domotožje?!

Mar to pomeni, da me spet vleče domov … v SVET? 


Prva priložnost, druga celina, tretji svet …



Aja, otroci … Takole vas gledam, pa se sprašujem, kje ste prav zdaj, ta trenutek, kaj sanjate, kam zorite? Pa ugibam, kakšna bo vaša pravljica ... 


In odganjam zle slutnje o tem, da se vam rišejo narobe poti v tem destruktivnem svetu ...


Tanzanija, oktober 2011







torek, 4. september 2012

Vulkan na robu pameti


Bromo je res mogočen vulkan.

In neverjetno, koliko naporov smo vložili v to, da smo se tistega jutra okrog štirih zjutraj nahajali na neki polici na nasprotni gori in čakali, da se nam vulkan pokaže v prvi jutranji zori. Pa je bilo vredno. Ker smo bili deležni pogleda na naravo v vsej svoji prvinskosti. Kaj hitro je bilo pozabljeno, da smo imeli dan prej, ko nas je trajekt odložil čisto na vzhodu otoka Java, cel kup peripetij z javnimi prevozi.

Začelo se je … ah, spet preveč vsega. Morda le to, da smo se mimogrede naučili osnov šeriatskega prava. Pravzaprav je šlo za en zaplet s šoferjem kombija, ki ga nikakor nismo uspeli rešiti sami. Saj poanta je bila samo v tem, da je tip premalo govoril angleško. Pa so k reševanju našega spora kar sredi ulice pristopili  mimoidoči Muslimani. Z vsem spoštovanjem, poslušali so obe strani, pa sprejeli salomonsko rešitev. Pošteno!

In potem cijazenje z avtobusi in kombiji, da smo okrog polnoči vendarle prispeli do vasice na okrog 2300 m nadmorske višine. Spali smo tri ure, v prekratkih posteljah, oblečeni v jakne, s kapami na glavi, ker je bilo mrzzzzlo.

 
In potem tisti razgled.

 
Pa bi se težko odločila, kaj mi je bilo bolj všeč, pogled od daleč ali pa hoja po robu kraterja, iz katerega se še vedno kadi, kaki dve uri kasneje, ko nam je uspelo priplezati na njegov rob.
Seveda smo ob vznožju kupili šopek in ga na vrhu darovali bogovom v krater, da jih s svojo prisotnostjo ne bi preveč ujezili …
 
In, ja, potem tista prismojena vožnja v dolino, ko smo v kombi po poti nalagali vse živo. Enaindvajset ljudi v kombiju za osem oseb, še dva na strehi, pa dojenčka, ki ga je mati »tiščala« šoferju na volan, sploh nismo šteli zraven! In še prtljaga …
 

Še nečesa ne smem pozabiti omeniti. Ko smo stali na tisti polici in se je nad Bromom naredil dan, smo v gruči osmih ljudi, ki smo vsak zase v temi prišli gor, da bi občudovali prebujajoči se vulkan, zagledali tipa iz Nemčije, s katerim smo se spoznali dva tedna pred tem, kakih 1000 km stran, na Sumatri. Pa naj še kdo reče, če svet ni majhen!     
 
 
Java, avgust 2009
 
 
 























 

sobota, 1. september 2012

V vrtincu mitov in ritualov


Vasica San Juan Chamula se nahaja v najbolj kontroverzni mehiški pokrajini Chiapas.

Skrivnosten kraj, kjer živijo Chamuli, Indijanci, ki bojda ne spoštujejo mehiških pravil, ampak imajo še v XXI. stoletju svoje zakone.
Kraj, kjer se miti prepletajo z realnostjo in nikoli ne veš, na kateri strani si ... 

V San Juan Chamuli imajo še vedno vaško ječo, kamor zaprejo tiste, ki prekršijo pravila; če pa se ne poboljšajo, jih določijo za policiste in morajo opravljati javno službo s črno palico na hrbtu.
Skrivnostno je tudi pokopališče, na katerem živi srečujejo mrtve in jim postavljajo tri barve križev - bele za tiste, ki so umrli mladi, črne za tiste, ki so umrli stari in modre za tiste ostale ...
 
Največja posebnost pa je njihova cerkev, saj se v njej mešajo evangelistični običaji s poganskimi. Za 20 pesov lahko vstopiš vanjo in opazuješ Chamule pri ritualih. Videti je mogoče marsikaj - tudi to, kako kuram v znak žrtvovanja prerežejo vrat. Da številnih sveč, posutih borovih vejic in posebnega vonja, ki se širi po cerkvi, niti ne omenjam.

In ko tako opazuješ dogajanje na glavnem trgu, od nikoder prijezdijo Chamuli na konjih. V trenutku se počutiš kot statist v visokoproračunskem filmu. Sliši se streljanje, topot konjskih kopit,  in še preden se dobro zaveš, jezdeci, odeti v kožuhe, izginejo še hitreje, kot so se pojavili ...
  
Da je stvar še toliko bolj skrivnostna in privlačna, je rituale v tej vasici strogo prepovedano fotografirati, prav tako pa je priporočljivo, da si taktičen in primerno zadržan tudi drugod po vasi, sicer Chamuli kaj hitro vzamejo zakon v svoje roke in ti, ne da bi trenili, po potrebi razbijejo tudi fotoaparat.
 
 
Kakorkoli že, še en fascinanten kraj na Zemlji, ki se me je dotaknil in mi močno razburkal domišljijo in čustva ...
 
 
 
Mehika, junij 2010