Največja draž je v tistem prvem kontaktu. Ko si si, ali pa si nisi simpatičen. Ti in tisti na drugi strani objektiva.
Ampak pri otrocih to običajno ni problem.
Je pa dekadentno, ko sediš doma za računalnikom, pa jih vedno znova ogleduješ. Ta majhna, simpatična, eksotična, nenarejena bitja, ujeta v trenutku. Ki ti vedno znova vzbudijo prijetne občutke in nostalgijo … Ej, pa sem se zalotila! A sem rekla NOSTALGIJO? A ni nostalgija (gr.) pravzaprav hrepenenje po domu, a ni nostalgija pravzaprav domotožje?!
Mar to pomeni, da me spet vleče domov … v SVET?
Prva priložnost, druga celina, tretji svet …
Aja, otroci … Takole vas gledam, pa se sprašujem, kje ste prav zdaj, ta trenutek, kaj sanjate, kam zorite? Pa ugibam, kakšna bo vaša pravljica ...
In odganjam zle slutnje o tem, da se vam rišejo narobe poti v tem destruktivnem svetu ...
Tanzanija, oktober 2011
Lara, tako lepo si tole zapisala. Zadnji stavek sem si prepisala in shranila, ker je tako zelo RESNIČEN!!!!
OdgovoriIzbrišiS svojim blogom in temami, ki jih odpiraš oz. se jih dotakneš si postala moj miselni leader...carica si.
OdgovoriIzbrišid.
Pa ne, no, tako zares tole jemat ... mi je kar nerodno:)
OdgovoriIzbrišiA, te jaz malo prizemljim? Oktober 2012 še ni prišel ;-)
OdgovoriIzbrišiPa ne se jezit, no. Saj veš kaj si v resnici mislim o tvojih besedah, mislih, poteh... Kapo dol!
Nočko.
Vanja, hvala, popravljam. Že drugič me je "zmatrala" letnica pri Tanzaniji, zanimivo!
OdgovoriIzbriši