40 USD + podgana gratis

Ko sva se v družbi finskega para in Japončice spustila z neuglednega parkirišča po ozki stezi proti obali, so bila pričakovanja visoka. Vendarle smo se približevali eni najlepših plaž na Zanzibarju, Kendwa beach.

Pa je bilo tisto, kar smo zagledali, kljub temu presežek: preveč široka plaža iz bele mivke, morje turkizno, kot bi potegnil drsnike v Photoshopu do maksimuma, povsod mreže in senčnice iz eksotičnega trstičja, glasba za potenciranje razpoloženja, ljudi pa skoraj nič.  

Vzdihi navdušenja so se vrstili in strinjali smo se, da ostanemo tukaj. Saj se sploh nismo poznali. Ampak tisti trenutek smo imeli skupen projekt. Kako na tej rajski plaži najti najboljše prenočišče za najnižjo ceno.

 

Najlepši sta bili dve hišici čisto na plaži. Ena zidana, druga iz trstičja. Cena pa glede na prejšnja prenočišča dvakratna: 40 USD za dva na noč. Z zajtrkom na plaži. Zakupila sva jo šele po cincanju in razmišljanju, da se za nočitev v ankaranskem kampu plača 28 EUR, torej smo blizu. Sva pa le na drugem koncu sveta!

 

O uživanju dneva ne bom. Se je pa začelo zapletati pod noč, ko sva se v tej hišici, ki sva jo zaradi lokacije, zanimive arhitekture, naravnih materialov in čudovite opreme zavidala še sama sebi, pripravljala na spanje.

Najprej je zaškrtalo v trstičju pletene predelne stene med spalnico in kopalnico. Pa škrta zdaj tu, zdaj tam. Zdaj zgoraj, zdaj spodaj. In si rečeva, navajena »gekotov«, kuščarjev, s katerimi si običajno v eksotičnih deželah deliva sobe: »UBOGA ŽIVALCA, A NE MORE SPLEZATI VEN IZ TE STENE ALI KAJ?«

In potem je sledila taka nervozna noč. Spiš pod mrežo, pa se rutinirano izmotavaš ven in spet nazaj, ko greš ponoči na stranišče, da ne spustiš k sebi komarjev. Potem prvinsko buči morje tam zunaj, dopolnjujejo ga kriki živali na nebu in zemlji, vmes še kaj pade s palm na streho … Ampak to spada zraven, a ne?! Celo noč pa me je motil zoprn občutek, da se tista uboga žival trudi priti ven iz pletene stene. Enkrat tu, drugič tam … Celo noč!

Pa mi zjutraj soprog zaupa, da je ponoči, ko je šel na WC, videl podgano, kako je letela po nekem robu tik pod stropom. Fino, podgana! Prvič v življenju! Sem se najbolj bala, da bom kdaj spala z njo. Pa ne na Zanzibarju, no! In to še ni vse! Postregla si je tudi z najinimi piškoti, ta nepovabljena prijateljica noči!

In veste, kaj je rekel on tip, ki nama je prodal hiško? Da mu ni jasno, zakaj gre podgana samo na nas, Mzungote. Ko pa v tej hiški prespi njegov šef, pa je ni nikjer. Ha? Tako torej? Ti si torej vedel, kaj nama pripada gratis?

Sva za naslednjo noč zakupila zidano hiško, ceno pa sproti zbila na 60 USD za obe noči.   

 

Občudujem soproga. Ker je zdržal do jutra. Ne da bi mi povedal. Pa saj mu je bilo jasno, da bi v nasprotnem primeru vztrajala, da jutro dočakava pod milim nebom.

 

 

Zanzibar, oktober 2011