Uporniki z razlogom

Takole si misliš, boš odštel par dolarjev več za prevoz, pa boš naredil en hiter premik od točke A (Antigua) do točke B (Lanquin), hkrati pa se izognil Guatemala cityju, ki je sicer prestolnica, ampak bojda nimajo kaj pretresljivega za pokazat. Razen morda kakega strelskega obračuna na ulici, ki si mu lahko priča takole mimogrede.

 

Pa zadovoljni z lastno razsipnostjo, ki je znašala celih 16 USD na enega za pot, dolgo 300 km, trajajočo vsaj osem ur, sploh nismo slutili, da se bomo v kratkem znašli v funkciji upornikov z razlogom. In to v kombiju, ki bi nas moral brez nepotrebnih zapletov varno pripeljati direktno v srce gvatemalske džungle, do izhodišča za obisk kaskadnih jezer Semuc Champey.

 

Ampak je bil že začetek sumljiv. Takoj zatem, ko smo se skupaj s tremi Američani, Nemcem in dvema Avstralkama zložili v kombi in je agentka, ki je spremljala naše vkrcavanje, odnesla pete za ovinek, sta se nam pridružila tipa, očitno voznikova pajdaša. In je sledil prvi postanek že po desetih minutah vožnje. Ker si gredo oni trije kupit za jest. V zadnjo »prčvarnico«. Njak, mi je nos govoril, da tule nekaj smrdi.

 

In se končno peljemo proti Guatemala cityju, ki bi ga morali samo obvoziti. Mi pa vse bolj v center, v vse ožje ulice. A NAS BODO OROPALI, ŽENSKE POSILI, MOŠKE PA UBILI ALI KAJ?!

 

Ma, ne, tam čisto v centru, na neki hudo prometni in živahni ulici, se hipoma spremenimo v TAXI COLLECTIVO. Tip natakne na kombi magnetno tablo z destinacijo, drugi že kriči "Coban - Coban", pa išče stranke.
Aha, fantje, vi bi radi dodatno zaslužili! OK, sem rada taxi collectivo, je zanimivo opazovati tisti cirkus z dretjem, vkrcavanjem zanimivih sopotnikov, večinoma lokalcev, pa ustavljanje za vsakim vogalom. Ampak takrat, ko jaz hočem in ne takrat, ko imam pred sabo tristokilometrsko pot! In že med nas vkrcajo prvega dodatnega potnika.

 

»Hey! A ste vi plačali collectivo ali nadstandard?« sprašujem ostale in kaj hitro ugotovimo, da gre za »nateg«. Ker smo prav vsi v štosu, ki ga nihče od nas tisti trenutek ni želel.

 

In potem - neverjetno, kako hitro smo naredili upor mi, ki se pol ure pred tem sploh še nismo poznali, mi z različnih koncev sveta, vsak po svoje narejeni! Pa je sledilo klicanje agentov, ki so nam urejali ta prevoz, pa dopovedovanje, da smo v Guatemala cityju in smo collectivo, pa pregovarjanje s šoferjem in pajdašema, pa preprečitev, da še kdo vstopi v ta NAŠ kombi … Še tablo smo jim ukradli s kombija, jih pofotkali in posneli ter jim zagrozili, da gredo takoj v živo na internet. Ker z nami se pa ne bodo takole šli. A sem že rekla, da ti trije Gvatemalci sploh niso znali angleško? Pa je trajalo še pol ure, sledili so dodatni kilometri nore vožnje neznano kam, ploha novih klicev in grožnje s policijo, da so tipi vendarle ugotovili, da gre zares. In ustavili kar sredi prometne obvoznice.

 

Sledilo je vsaj pol ure čakanja. Ne da bi dobro vedeli, na kaj.  Pa pripelje drug kombi, prav tako naložen s popotniki. Na pobudo agentke, ki je hotela umakniti svoji stranki, Američana, v drug kombi, češ da je bolj varen. Pa sta Američana rekla »VSI ALI NOBEDEN«. In novo prerekanje, kombinacije, torpedo klicev, pregovarjanj … pa smo se selili vsi. Mi in prtljaga v on drugi kombi, oni in prtljaga v našega. Saj onim popotnikom v drugem kombiju ni bilo nič jasno, kaj se dogaja.

 

 

Epilog pa takole butast:

 

V novem kombiju smo se počutili varno, ampak sedeli smo pa hudo na tesno. Je bil pač mnogo manjši in ožji od prvega, čeprav na zunaj lepši. Mi pa zadovoljni, ker je upor rodil sadove. Samo, da so bili bolj kisli. Ker na točko B smo nekaj ur kasneje prispeli skoraj hkrati. Mi in oni v drugem kombiju. Le da smo bili mi stišani kot sardine ...

Hkrati pa ponosni, ker smo trem Gvatemalcem očitno nagnali strah v kosti, da se vsaj tisti dan niso več upali iti taxi collectiva. 

 

 

No, takole smo si naredili tisti julijski dan mi, zavezniki in uporniki z razlogom.

 

 

 

Gvatemala, julij 2010