Bromo je res mogočen vulkan.
In neverjetno, koliko naporov smo vložili v to, da smo se tistega jutra okrog štirih zjutraj nahajali na neki polici na nasprotni gori in čakali, da se nam vulkan pokaže v prvi jutranji zori. Pa je bilo vredno. Ker smo bili deležni pogleda na naravo v vsej svoji prvinskosti. Kaj hitro je bilo pozabljeno, da smo imeli dan prej, ko nas je trajekt odložil čisto na vzhodu otoka Java, cel kup peripetij z javnimi prevozi.
Začelo se je … ah, spet preveč vsega. Morda le to, da smo se mimogrede naučili osnov šeriatskega prava. Pravzaprav je šlo za en zaplet s šoferjem kombija, ki ga nikakor nismo uspeli rešiti sami. Saj poanta je bila samo v tem, da je tip premalo govoril angleško. Pa so k reševanju našega spora kar sredi ulice pristopili mimoidoči Muslimani. Z vsem spoštovanjem, poslušali so obe strani, pa sprejeli salomonsko rešitev. Pošteno!
In potem cijazenje z avtobusi in kombiji, da smo okrog polnoči vendarle prispeli do vasice na okrog 2300 m nadmorske višine. Spali smo tri ure, v prekratkih posteljah, oblečeni v jakne, s kapami na glavi, ker je bilo mrzzzzlo.
In potem tisti razgled.
Pa bi se težko odločila, kaj mi
je bilo bolj všeč, pogled od daleč ali pa hoja po robu kraterja, iz katerega se
še vedno kadi, kaki dve uri kasneje, ko nam je uspelo priplezati na njegov rob.
Seveda smo ob vznožju kupili
šopek in ga na vrhu darovali bogovom v krater, da jih s svojo prisotnostjo ne bi
preveč ujezili …
In, ja, potem tista prismojena vožnja
v dolino, ko smo v kombi po poti nalagali vse živo. Enaindvajset ljudi v
kombiju za osem oseb, še dva na strehi, pa dojenčka, ki ga je mati »tiščala«
šoferju na volan, sploh nismo šteli zraven! In še prtljaga …
Še nečesa ne smem pozabiti omeniti. Ko smo stali na tisti polici in se je nad Bromom naredil dan, smo v gruči osmih ljudi, ki smo vsak zase v temi prišli gor, da bi občudovali prebujajoči se vulkan, zagledali tipa iz Nemčije, s katerim smo se spoznali dva tedna pred tem, kakih 1000 km stran, na Sumatri. Pa naj še kdo reče, če svet ni majhen!
Java, avgust 2009
Še en čudovit zapis, Lara! Jih prebiram namesto pravljice za lahko noč :)
OdgovoriIzbrišiSe še jaz podpišem pod Blanko!
OdgovoriIzbrišiTudi jaz!!!!
OdgovoriIzbrišiLepolepozelolepo.
OdgovoriIzbrišid.
Ufff, hvalahvalahvala vsem trem. Se pravi ... nadaljevanje sledi:)
OdgovoriIzbrišiPa ne samo nadaljevanje. Meni se čisto zdi, da ti čisto preveč na kratko napišeš in opišeš eno temo. No, ostali...a, ne da bi lahko bilo več teksta? Lara, pa ne moreš nas odpikat z nekaj stavki, no. Potem pa še zanalašč delaš takšne velike presledke med odstavki, da izgleda več ;-)
OdgovoriIzbrišiVanja
Vanja, ne želi si, da se razpišem, ker boš utrujena od branja:) Šele zdaj dobivam občutek, da se takole na poti ogromno dogaja. Sploh tile javni prevozi so poglavje zase.
OdgovoriIzbrišiPravzaprav se na vse kriplje trudim, da sem kratka, da ne boste rekli "ta pa zna težit":)