Štiriinštirideset ovinkov

Indonezijci bi rekli "kelokov". In to 180 stopinjskih! Pa se takole počasi spuščaš z lokalnim busom, ki še ni slišal za amortizerje, z vrha kraterja proti jezeru spodaj. Sem in tja. Kelok 13. Levo. Kelok 14. Desno. Pogled pa ... Eh, pregrešno zavisten ... A to sploh obstaja? In ko so metuljčki v trebuhu zaradi vseh kelokov že pošteno razigrani, ga uzreš. MANINJAU. Kratersko jezero divje Sumatre. Rajski prostor, po krivici prezrt celo v vodičih stila Lonely planet. Zato ti je namenjeno zaiti tja več ali manj po naključju.

Dolga leta se mi je v sanjah prikazoval nekakšen otok sredi vode. To so bile sanje, polne presežnikov. Nedosegljive. Čeprav so se vračale. Znova in znova. Vse do takrat, ko sem zašla na tole jezero. Takrat sem si rekla: "To je kraj iz mojih sanj, čeprav brez otoka!" Če je kje raj na zemlji, je tu. Ker narava še deluje. V najbolj intenzivnih odtenkih. Ker ljudje še vedno uporabljajo primitivno ralo in vole, da obdelajo polja. Pretežno riževa. Ker je vse še zelo preprosto. Še palme niso zafnane, vsaka raste po svoje.

Tole sem hotela reči. Odkar sem našla Maninjau, nimam več tistih sanj. Imam pa Maninjau. V sebi, za vedno.

Aja, tisti Korejec spodaj, ki maha. Naš novi znanec. Pravi intelektualni biser. Ko je slišal, da smo iz Slovenije, je zdrdral: "potica, prekmurska gibanica, kranjska klobasa". Še to je vedel, da je Maribor oddaljen eno uro od Graza. In sploh še ni bil pri nas! Smo mu verjeli. Ker je bil čisto zgrožen, ko smo mu povedali, da nam je indonezijščina zapletena, pa da znamo reči samo dober dan in hvala. Ker on se nauči vsak dan vsaj 100 indonezijskih besed. In tako dan za dnem. In mi? Trije, pa si nismo uspeli zapomniti niti tega, kako je modelu ime! On pa verjetno še dandanes razlaga svetu, da pozna tri Slovence: Gala, Petra in Laro ...       

   

Sumatra, julij 2010

Neskončna lahkost življenja

 

Flores. Mestece v gvatemalski pokrajini El Peten. Sicer izhodišče za obisk arheološkega najdišča Tikal, slavnega ostanka majevske civilizacije. Obenem pa zanimivo mesto, čigar stari del leži na otoku jezera Peten Itza  ter ga s celino povezuje most.

 

In prav ta stari del mesteca je najbolj očarljiv. Zaradi vsega. Tudi zaradi številnih zanimivih vrat. In sploh se ni težko razliti po vseh tistih ozkih uličicah in pozabiti na čas. Ki na srečo v takih primerih ne igra prav nobene vloge. Zato pa toliko bolj pridejo na svoj račun čuti.

 

 

Uf, kako zelo vas takole pogrešam, vi občutki neskončne lahkosti življenja!

 

 

 

Gvatemala, julij 2010

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

    

Nikoli zares Masajka

Še vedno si z lahkoto prikličem v misli podobe, kako sem pred leti brala Belo Masajko in si iluzorno slikala prizore lastnega ega, ujetega  v svobodi afriške prostranosti.

 

Pa je naneslo, da sem se njega dni potikala po prostranstvih afriške savane in takole nepričakovano zašla v pravo masajsko vas. Sredi puste, vendar izredno zanimive pokrajine. Vau, Masaji. Kako že je šlo to v knjigi? Bojevniki. Lepi, visokorasli. Pa krave in koze. Kot sinonim za bogastvo. Masajke pa … pravzaprav se spomnim samo mame Masajke.

Peter je vztrajal, da lahko kar ostanem v tisti vasi, če me le kdo hoče. Ker sem bojda sitna. Vedno. In na splošno. Pa lahko postanem bela Masajka novega tisočletja …

 

Masaji v tejle vasi pa kar nekako v koraku s časom. Pravzaprav podjetni. Vstop v vas se plača, kakopak. Od tam naprej pa se mimogrede znajdeš v vrtincu protokola, ki te posrka vase skozi ples, petje, skakanje, ogled vasice vključno s šolo (a je bila v knjigi omenjena kaka šola?), izpljune pa tam pri barvitih zapestnicah, ki so naprodaj po krepko navitih cenah. Vsaj na začetku. Sledi tako ali tako barantanje …

 

No, ja, bi se vsega tega še nekako navadila. Me je pa zadelo v dno duše, ko sem videla gospo Masajko v manjati, primitivni hišici iz blata in vejevja, kako v rokah drži mobitel. Tako bizarno. Tako bahavo.

Evo, takole napredujejo tile novodobni Masaji! K vragu pa taka svoboda afriške prostranosti! Masajka z mobitelom nekako res ni tisto, kar bi želela biti.

 

In ja, sumim, da smo si to sami zakuhali. Mi, ja! Mi, ki plazimo po svetu naokoli in prestavljamo meje tudi tistim bitjem, ki so nekoč živela daleč od ponorelega sveta, brez navlake novodobnih izumov. Živela boljše? Slabše? A je to sploh vprašanje?    

 

Tanzanija, september 2011

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Roža velikanka

Pravzaprav se nikoli nisem ukvarjala z vprašanjem, katera je največja roža na našem planetu. Tudi brez takšnih znanj človek brez problema tlači zemljo, ne da bi bil za karkoli prikrajšan.

 

No, pa je naneslo, da smo bili na Sumatri prav v času, ko je bilo mogoče z vodičem in dobro uro vztrajne hoje visoko v hrib, v naravnem rezervatu nekje v okolici Bukittinggija, priti do mesta, kjer rastejo Rafflesie, največje rože na svetu.   

Pot mimo redkih vasic je bila slikovita, zaradi visoke vlage, vendarle smo bili v deževnem pragozdu, pa hudo naporna. Oblačila smo imeli premočena, kot bi hodili po nalivu; pa z neba ni padla niti kapljica dežja! Ampak je bilo vredno, saj je vodič uspel najti cvetoč primerek te parazitske rastline, ki sicer cveti med avgustom in novembrom. Zanimivo, da je Rafflesia en sam ogromen cvet in nima niti stebla, niti listov, niti pravih korenin. Največji primerki imajo meter premera ter tehtajo 10 kilogramov. In tisti vonj … smrdljiv, kot bi gnilo meso.

 

No, zdaj veste nekaj, o čemer do zdajle najverjetneje niste niti razmišljali. Morda vam celo kdaj pride prav. In še to: primerke teh gigantskih rož je mogoče občudovati zgolj v redkih predelih SV Azije in sploh nikjer drugje na našem planetu.  

 

Sumatra, julij 2009

 

 

 

 

O tem vam govorim

Tole kosilo mi že lep čas leži na duši in rada bi povedala, zakaj. V bistvu sploh ni poanta v kosilu. Ki je bilo, mimogrede, strašno poceni. Vsega 1,5 dolarja za dva. In to v glavnem mestu. Nasproti vladnih stavb. No, saj tiste vladne stavbe pa ministrstva niso delovali ravno ekshibicionistično. In ulice za njimi niso bile prekrite z asfaltom, ampak z blatom. Morda je to komu pomembno, meni pač ne.

 

Restavracija pa edina tam okoli. Majhna, lična, z lokalno hrano, mizice pokrite s plastičnimi prti, osebje prijazno. In seveda se je govorilo samo swahili. Ne vem, ali so bili bolj oni veseli naju ali midva njih, ampak bilo je prav zabavno. Sploh ko so gosti skrivaj ogledovali naju, midva pa njih. Ja, tule v Dodomi turistov pač niso vajeni. Še sreča, da je bila hrana razstavljena za pultom, da sva lahko kar s prsti kazala, kaj vse bi imela.

 

In potem - mmm, skoraj sem že pozabila, da takšni okusi še obstajajo! Nazadnje je tako kuhala moja stara mama, pa še to v drugi polovici prejšnjega stoletja: grah v omaki, fižol, ugali, zelena zelenjava, pa juha, za katero ne vem, katere začimbe so jo delale tako posebno. Zraven obvezno pepsi v steklenici, ker to je v Afriki moderno. In tisti polovički banan za poslastico. Prisežem, da so potešile slo po sladkem bolj, kot katerakoli sladica tule v Sloveniji. Medene, polnega okusa. Pa kaj takega pri nas sploh še nismo jemali!

 

Pravzaprav sem hotela reči nekaj drugega. Vesela sem, da rabim tako malo, da sem srečna. Enkrat je prijateljica rekla, da je absurdno, da imajo dotični ljudje ogromno denarja, pa ne vedo, kaj je suši. Pa je moj Peter dodal, da je še bolj žalostno, če veš, kaj je suši, pa si ga ne moreš privoščiti ...

 

In tudi zato sem tako srečna v tujih deželah. Ker lahko okušam. Eksperimentiram. Živim. Se učim od  lokalcev. Tudi, če se sporazumevamo samo s kretnjami rok in nasmehi. To je tisti pravi okus življenja. Prepričana sem, da mi nobena, še tako prestižna restavracija z vrhunskimi kuharji, najbolj šolanim strežnim osebjem in arhitekturno dodelanim ambientom ne bi znala ponuditi take odličnosti, kot jo doživljam v najbolj odmaknjenih, če hočete - nepopisanih kotičkih sveta. 

 

 

Zame je to dovolj in mi daje občutek sreče in izpopolnjenosti, pa četudi - ali sploh , ko za takšno razkošje plačam samo dolar in pol.

 

 

Tanzanija, oktober 2011

 

 

 

 

 

 

Za ščepec afriške šole

Nisva šolnika, rada pa improvizirava. Sploh v daljnih deželah. In niti za trenutek nisva pomišljala, ko se je ponudila priložnost, da greva pogledat, kako kaj šolski sistem v Tanzaniji. Pa sva se namenila potovati cela dva dni drugam, izven ustaljenih poti. Cilj: Iringa, pravzaprav Star International School v Kitwiru; veza: belopolte prostovoljke, ki niti niso redke v takšnih koncih. Vsekakor pa so zelo ustrežljive.

 

Sprejel naju je ravnatelj in z nama naredil prve korake; potem pa sva se lahko sprehajala prosto naokoli, po razredih, čeprav je bil pouk.

 

Za marsikoga neatraktivno, nama dovolj simpatično: Razredi, v katerih je tudi 60 učencev. Strop, ki nevarno visi. Prostor za knjižnico je, ampak popolnoma prazen. Ker nimajo knjig. Tudi računalniška učilnica je. V njej pa neurejen kup odloženih nerabnih računalnikov, tako starih, da sva jih še midva radovedno ogledovala. Nekateri učitelji imajo na katedru šibe. In jih redno uporabljajo, čeprav je to uradno v Tanzaniji prepovedano.

 

A sem že rekla, da je tam za poklic učitelja dovolj, da si star sedemnajst? No, ne vse povprek, ampak, ja, se da dobiti službo učitelja.

 

Otroci pa otroci. Zelo prijetni in družabni. 351 jih je tule. Ne vem, kolikokrat sem med glavnim odmorom, ko smo se našli na travniku pri pitju čaja, odgovorila na vprašanji: »What's your name?« in »How old are you?« … Punce so se me ves čas dotikale in me nagajivo cukale za lase, kdo bi jih razumel …

 

In midva? Vest sva si zloščila z deljenjem zavitkov barvic, zatem pa sva se radovedno sprehodila po razredih: matematika, biologija, angleščina, swahili … A veste, da sva na urniku našla termin preverjanja zdravja telesa? Kar ob podatku, da je v tej regiji okrog 15,9 % populacije okužene z virusom HIV, niti ne preseneti.

 

Tudi v ravnateljevi pisarni sva bila, pa v kabinetu za učitelje. Preprosto, ampak vse funkcionira. 

Najboljši pa je bil učitelj Swahilija, ki nama je povedal, da je on dober učitelj, ker tepe učence s šibo samo po ta zadnji in po prstih. Ker drugi jih večinoma po glavi …  

 

Prisrčna izkušnja, vredna vsake minute in vsakega kilometra. In ko takole obujam spomine, ne morem razumeti, zakaj je tule v Sloveniji toliko staršev, ki si ne vzamejo časa, da bi šli v šolo povprašat, kako kaj njihovi lastni otroci …

 

Tanzanija, oktober 2011

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pretežno egotrip

Takole ugotavljam, da lahko ima tudi izlet vase svoj čar. Pravzaprav je pretežno naporen, poln ugank in presenečenj, morda celo pasti ...

 

MOJ PRVI AVTOPORTRET.

 

Priznam. Nisem si vzela kaj prida časa, kar planil je iz mene. Ne dovolim si prečesavanja vesti, zakaj je prav tak. 

Morda se nekoč obrnem po razlago h kakemu psihoanalitiku. Ampak dvomim, da si sploh želim slišati resnice. Sploh pa ne ene same, univerzalne.

 

Kako že gre tisto? Kaj drugi mislijo o meni, ni moja stvar, a ne?!

 

 

Celje, september 2012