Še vedno si z
lahkoto prikličem v misli podobe, kako sem pred leti brala Belo Masajko in si
iluzorno slikala prizore lastnega ega, ujetega v svobodi afriške prostranosti.
Pa je naneslo,
da sem se njega dni potikala po prostranstvih afriške savane in takole
nepričakovano zašla v pravo masajsko vas. Sredi puste, vendar izredno zanimive
pokrajine. Vau, Masaji. Kako že je šlo to v knjigi? Bojevniki. Lepi, visokorasli. Pa krave in koze. Kot sinonim za bogastvo. Masajke pa … pravzaprav
se spomnim samo mame Masajke.
Peter je
vztrajal, da lahko kar ostanem v tisti vasi, če me le kdo hoče. Ker sem bojda sitna. Vedno.
In na splošno. Pa lahko postanem bela Masajka novega tisočletja …
Masaji v tejle
vasi pa kar nekako v koraku s časom. Pravzaprav podjetni. Vstop v vas se plača, kakopak.
Od tam naprej pa se mimogrede znajdeš v vrtincu protokola, ki te posrka vase skozi ples,
petje, skakanje, ogled vasice vključno s šolo (a je bila v knjigi omenjena kaka
šola?), izpljune pa tam pri barvitih zapestnicah, ki so naprodaj po krepko
navitih cenah. Vsaj na začetku. Sledi tako ali tako barantanje …
No, ja, bi se vsega
tega še nekako navadila. Me je pa zadelo v dno duše, ko sem videla gospo Masajko
v manjati, primitivni hišici iz blata in vejevja, kako v rokah drži mobitel.
Tako bizarno. Tako bahavo.
Evo, takole napredujejo tile novodobni Masaji! K
vragu pa taka svoboda afriške prostranosti! Masajka z mobitelom nekako res ni tisto,
kar bi želela biti.
In ja, sumim, da
smo si to sami zakuhali. Mi, ja! Mi, ki plazimo po svetu naokoli in
prestavljamo meje tudi tistim bitjem, ki so nekoč živela daleč od ponorelega
sveta, brez navlake novodobnih izumov. Živela boljše? Slabše? A je to
sploh vprašanje?
Tanzanija, september 2011
A veš, da so se mi izletniški fotošutingi v takoalidrugače eksotične kraje totalno zamerili že takrat, ko je o zelo podobnih rečeh razlagal Tomaž V. v SVITu. Kako tam narejeno ti "divjaki" pozirajo, okoli pa cel kup fotografov. In kako sem se veselila Bavarskega gozda, potem pa sem videla kako nadobudni fotografi čepijo 30cm stran od divjih prašičev in jih fotkajo, vodiči pa kakšen meter stran zdolgočaseno čvekajo.
OdgovoriIzbrišiJa, očitno sem še vedno hudo naivno bitje.
Sicer pa - ti, da si sitna - ma, neee
Itak, da veš kdo je napisal, a ne :( A, se jaz ne znam prav prijavit, al' moram res vedno vtipkavat te tumaste številke, črke....
IzbrišiLP, Vanja
Ej, Vanja, pa ne mene spraševat o tehnikalijah, no! Jaz sem prijavljena preko google računa. Se pa strinjam, da tole na tvoji strani boljše laufa, ja.
IzbrišiJe pa jasno, da nedotaknjenih kotičkov po svetu (skorajda) ni več .. smo se prerinili že vsepovsod, ja.
OdgovoriIzbrišiA veš resnično zgodbo, ko so pred časom naše pomoči poslale moko in sladkor v te države- seveda to kar pri nas večina uporabljamo- vse belo. Te zaloge so zdržale zelo dolgo, saj se še miši niso hotele tega dotakniti. Pomoč pa taka...
OdgovoriIzbrišid.