O tem vam govorim

Tole kosilo mi že lep čas leži na duši in rada bi povedala, zakaj. V bistvu sploh ni poanta v kosilu. Ki je bilo, mimogrede, strašno poceni. Vsega 1,5 dolarja za dva. In to v glavnem mestu. Nasproti vladnih stavb. No, saj tiste vladne stavbe pa ministrstva niso delovali ravno ekshibicionistično. In ulice za njimi niso bile prekrite z asfaltom, ampak z blatom. Morda je to komu pomembno, meni pač ne.

 

Restavracija pa edina tam okoli. Majhna, lična, z lokalno hrano, mizice pokrite s plastičnimi prti, osebje prijazno. In seveda se je govorilo samo swahili. Ne vem, ali so bili bolj oni veseli naju ali midva njih, ampak bilo je prav zabavno. Sploh ko so gosti skrivaj ogledovali naju, midva pa njih. Ja, tule v Dodomi turistov pač niso vajeni. Še sreča, da je bila hrana razstavljena za pultom, da sva lahko kar s prsti kazala, kaj vse bi imela.

 

In potem - mmm, skoraj sem že pozabila, da takšni okusi še obstajajo! Nazadnje je tako kuhala moja stara mama, pa še to v drugi polovici prejšnjega stoletja: grah v omaki, fižol, ugali, zelena zelenjava, pa juha, za katero ne vem, katere začimbe so jo delale tako posebno. Zraven obvezno pepsi v steklenici, ker to je v Afriki moderno. In tisti polovički banan za poslastico. Prisežem, da so potešile slo po sladkem bolj, kot katerakoli sladica tule v Sloveniji. Medene, polnega okusa. Pa kaj takega pri nas sploh še nismo jemali!

 

Pravzaprav sem hotela reči nekaj drugega. Vesela sem, da rabim tako malo, da sem srečna. Enkrat je prijateljica rekla, da je absurdno, da imajo dotični ljudje ogromno denarja, pa ne vedo, kaj je suši. Pa je moj Peter dodal, da je še bolj žalostno, če veš, kaj je suši, pa si ga ne moreš privoščiti ...

 

In tudi zato sem tako srečna v tujih deželah. Ker lahko okušam. Eksperimentiram. Živim. Se učim od  lokalcev. Tudi, če se sporazumevamo samo s kretnjami rok in nasmehi. To je tisti pravi okus življenja. Prepričana sem, da mi nobena, še tako prestižna restavracija z vrhunskimi kuharji, najbolj šolanim strežnim osebjem in arhitekturno dodelanim ambientom ne bi znala ponuditi take odličnosti, kot jo doživljam v najbolj odmaknjenih, če hočete - nepopisanih kotičkih sveta. 

 

 

Zame je to dovolj in mi daje občutek sreče in izpopolnjenosti, pa četudi - ali sploh , ko za takšno razkošje plačam samo dolar in pol.

 

 

Tanzanija, oktober 2011