Nisva šolnika, rada pa improvizirava. Sploh v daljnih deželah. In niti za trenutek nisva pomišljala, ko se je ponudila priložnost, da greva pogledat, kako kaj šolski sistem v Tanzaniji. Pa sva se namenila potovati cela dva dni drugam, izven ustaljenih poti. Cilj: Iringa, pravzaprav Star International School v Kitwiru; veza: belopolte prostovoljke, ki niti niso redke v takšnih koncih. Vsekakor pa so zelo ustrežljive.
Sprejel naju je ravnatelj in z nama naredil
prve korake; potem pa sva se lahko sprehajala prosto naokoli, po razredih,
čeprav je bil pouk.
Za marsikoga neatraktivno, nama dovolj simpatično:
Razredi, v katerih je tudi 60 učencev. Strop, ki nevarno visi. Prostor za
knjižnico je, ampak popolnoma prazen. Ker nimajo knjig. Tudi računalniška
učilnica je. V njej pa neurejen kup odloženih nerabnih računalnikov, tako starih,
da sva jih še midva radovedno ogledovala. Nekateri učitelji imajo na katedru
šibe. In jih redno uporabljajo, čeprav je to uradno v Tanzaniji prepovedano.
A sem že rekla, da je tam za poklic učitelja
dovolj, da si star sedemnajst? No, ne vse povprek, ampak, ja, se da dobiti
službo učitelja.
Otroci pa otroci. Zelo prijetni in družabni. 351
jih je tule. Ne vem, kolikokrat sem med glavnim odmorom, ko smo se našli na travniku
pri pitju čaja, odgovorila na vprašanji: »What's your name?« in »How old are
you?« … Punce so se me ves čas dotikale in me nagajivo cukale za lase, kdo bi
jih razumel …
In midva? Vest sva si zloščila z deljenjem
zavitkov barvic, zatem pa sva se radovedno sprehodila po razredih: matematika,
biologija, angleščina, swahili … A veste, da sva na urniku našla termin preverjanja
zdravja telesa? Kar ob podatku, da je v tej regiji okrog 15,9 % populacije
okužene z virusom HIV, niti ne preseneti.
Tudi v ravnateljevi pisarni sva bila, pa v
kabinetu za učitelje. Preprosto, ampak vse funkcionira.
Najboljši pa je bil učitelj Swahilija, ki
nama je povedal, da je on dober učitelj, ker tepe učence s šibo samo po ta zadnji
in po prstih. Ker drugi jih večinoma po glavi …
Prisrčna izkušnja, vredna vsake minute in
vsakega kilometra. In ko takole obujam spomine, ne morem razumeti, zakaj je
tule v Sloveniji toliko staršev, ki si ne vzamejo časa, da bi šli v šolo
povprašat, kako kaj njihovi lastni otroci …
Tanzanija, oktober 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar