Pobeg kar tako

Še dobro, da si vzamem tu in tam ča za lenuharjenje. Brez slabe vesti. Takrat ne počnem nič produktivnega. Še najbolj mi gre sanjarjenje ob kakih pozabljenih fotografijah. Danes sem izbrskala mapo z zaznamkom Gardsko jezero.

Lago di Garda. Do lanske pomladi sem ga poznala predvsem kot izhodišče za obisk Gardalanda. Pa zna biti vse kaj več kot zgolj to. Sploh, ko ga okušaš na svoj način. Na primer na kolesu. Mimogrede prevoziš vse kraje, ki ga obdajajo. Mimogrede dosežeš tudi tiste najbolj skrite ulice. Ko te kaj pritegne, se ustaviš, ko ti je dolgčas, poženeš pedala naprej, novim kotičkom in dogodivščinam naproti. Zna biti zelo sproščujoče, navdihujoče in kar je še podobnih presežnikov.

Skok v Verono seveda spada zraven. Je preblizu, da si je ne bi privoščil. Vsaj za nekaj uric. In ko misliš, da vse poznaš še od prejšnjega obiska, te dež prežene skozi najbližja vrata na suho. V ljubko knjigarnico, ki se druži s kavarnico, v kateri strežejo najboljšo kavo, najboljše prigrizke in najboljše sladice ... Pa saj to je za pričakovati, ko se potikaš po takih krajih; Italijani so znani po tem, mojstri za razvajanje brbončic, pač ...

Verona, Lago di Garda, maj 2012

 

Sejem ničevosti

Pasja razstava. Saj ni kaj veliko pisati in razglabljati. Je pa zato veliko videti in se čuditi. Zlasti tisti neizmerni  vnemi za kar najboljši videz svojih ljubljenčkov, ki jo je mogoče zaslediti v zakulisju.  Lepotno tekmovanje, pač.

Sama pustim svojega ljubljenčka – pardon, ljubljenčko, vedno doma. Rajši vzamem zraven fotoaparat. In pritiskam. In uživam. In se čudim. Tokrat sem potrebovala celih pet minut, da sem ugotovila, zakaj držijo ene »mame« gobčke svojih ljubljenčkov trdno skupaj. No, če komu ni potegnilo: da si ne bi polizali dlake, pravzaprav uničili frizure, kakopak! Ker vzorno urejena, počesana, natupirana in polakirana čaka, da se v vsej svoji nečimrnosti pokaže v areni. In tu ni milosti, ljubljenčki gor ali dol!

Pa »viklerji« v dlaki, kovčki z opremo, ki se je ne bi sramovala nobena frizerka, posebne stekleničke za vodo z ozkim grlom, da o stajicah, vozičkih in kar je še tega, sploh ne govorim!  

Komaj čakam, da pridejo spet! V Celje, mislim. Ker se jih nikoli ne naveličam opazovati: kužkov, ker jih obožujem, ter njihovih lastnikov, ker jih občudujem … ker se jim da!

 

Sicer pa: vsak po svoje, pravijo modri.

Celje, december 2012

Loundry

Vam povem, da zna biti na takih večtedenskih potovanjih kar problem, kako pretvoriti umazano perilo nazaj v čisto. In umazano perilo se hitro množi; zlasti pri našem načinu okušanja sveta: večurna hoja po dežju, prebijanje skozi blato, spanje na improviziranih ležiščih, debele plasti prahu, ki te objamejo pri spustih s kolesi, luknjičasti afriški avtobusi, ki prepuščajo rdečo presušeno zemljo, vlažne kraške jame, tropsko podnebje, polno vlage, ki ti prilepi na kožo majico, pa če se še tako trudiš, da bi ostal suh … 

In potem je vse odvisno od tega, na katerem koncu našega planeta se nahajaš. Moram pohvaliti Tajce. Perilo oddaš, se dogovoriš za ceno  in še preden pade mrak, ti kaka luštna punca s tistim širokim nasmehom na obrazu prinese vrečko z opranim, posušenim, zloženim in prijetno dišečim perilom, po možnosti okrašenim še z eksotičnimi cvetovi svežega lotusa. 

 

Zadeve pa se znajo zaplesti na drugi strani planeta, na primer v Južni Ameriki …

 

Peru. Seveda v vsakem prenočišču ponujajo pranje perila. In ko bi perilo moral prevzeti, se zna zgoditi, da receptor nič ne ve. Problem je, če imaš planiran premik naprej in plačane karte za nočni avtobus. In potem težiš do onemoglosti, receptor pa teži po telefonu naprej. Nič ne razumeš, in vendar po tonu njegovega glasu ugotoviš, da nekaj ni v redu. Potem pa panika. A BOMO RES ZAMUDILI AVTOBUS? In ne preostane drugega, kot da začneš groziti. Z vsem, kar ti tisti moment pade na pamet: policija, ambasada, odganjanje turistov, obvestilo na internetu ... Običajno to zadnje še najbolj pomaga … preizkušeno!  In receptor spet kliče, moleduje, mi že čisto obupani, pa se od nekje prikaže tip z našim perilom. In ko ga prevzamemo, pa plačamo, tip stopi do receptorja in … BUM … eno na g…c! Prisežem! Škoda, ker smo lahko samo še pograbili naše perilo in lovili tisti avtobus; še danes ne vem, kakšen je bil epilog tam doli.

 

Bolivija zna biti zmagovalka. Prineseš kup perila, se zmeniš za ceno ter čas prevzema in perilo celo pravočasno dobiš. Sicer nič zloženo, natlačeno v vrečko. In posušeno v sušilcu, čeprav si se zmenil, da bodo stvari posušili na svežem zraku.  Pa potem pri zlaganju ugotoviš, da so vse skupaj natlačili v nek aparat, ki je ene stvari presušil in prežgal, druge pa so še mokre. Pa to še preneseš. V grlu pa te stisne, ko vidiš, da so ti uničili najboljši flis, ki ima po novem neuporabno, stopljeno zadrgo. Pa ti dvigne pritisk, odkorakaš nazaj v pralnico in tam slišiš tisti »SORRY, NO PROBLEM«. In potem čakaš dan, dva, da bi ti zamenjali zadrgo. Potrpežljiv si tako dolgo, dokler se ti ne mudi na neko lokalno letalo in že spet si primoran groziti z vsem, kar ti tisti trenutek pade na pamet. In ko te v tisti nervozi in zmedi nihče od pristojnih noče več razumeti, zakaj si sploh tam, ne preostane drugo, kot da naš najmočnejši člen zagrabi najbližjega zaposlenega, ga dobesedno zvleče na motor in kriči: »GO-GO-GO«. "GO" pokazat, kam so odnesli popravljat tisto našo nesrečno jopico. In res se čez čas vrneta z našim flisom, ki je sicer res še vedno črne barve, po novem pa ima všito zadrgo živo modre barve. A ti ostane še kaj drugega, kot da se tik pred izbruhom totalne blaznosti tolažiš: »DOMA SE BOMO TEMU SAMO SMEJALI …«

 

In se res. Pa še marsičemu: npr. plačevanju opranega perila po kosih nekoč v Gvatemali, ne glede na to, ali gre za eno nogavico ali pa celo bundo (ne, nočejo razumeti, da to volumensko ni niti približno enako!), ribanju našega perila s krtačo in pranju kar v vulkanskem jezeru (smešen občutek, ko med naključnim večernim sprehodom zagledaš ob vodi perico s tvojim perilom), pa pranje v rjavih afriških vodah, ko je belo naenkrat drap (tip pa tako ponosen na svoj »izdelek«, da mu mimogrege stisneš napitnino) in še in še podobnih dogodivščin …         

Oh, ti svet, res te imam rada!

 

Drugačen prostor in čas

Smo nekje na poti od Cusca proti džungli. Pravzaprav pri stranskih vratih za dostop na Machu Picchu. SANTA TERESA. Kraj s štiristo prebivalci na nadmorski višini 1900 metrov, dobesedno stlačen med hribe. V letu 1998 so ga popolnoma uničile poplave. Tako je tam dandanes večina hišk montažnih, postavljenih iz naslova nujne pomoči, s pločevinastimi strehami, ki so jih stanovalci obtežili s kamenjem.

 

Tisto poletje, pravzaprav perujsko zimo, sem v svoj dnevnik zapisala takole:

»Hodili smo sedem ur po džungli in videli veliko novih stvari: nasade koke in kave, drevesa z znanim in neznanim tropskim sadjem, lokalne prebivalce … celo lastnika kokinega nasada, ostarelega možakarja s polnimi usti kokinih listov, ki jih je žvečil, kot to tam počnejo vsi. Že stoletja.

Hodili smo po Inka trail in bilo je kar naporno. Zvečer smo prispeli do znamenitih »hot springsov«, naravnih termalnih bazenčkov, kjer smo se kopali. Še največji podvig je bil priti iz vode, se obrisati in obleči, ne da bi te pri tem prestregla in opikala množica komarjev, ki jih v teh krajih ne manjka. Santa Teresa pa … tak poseben, totalno nerazvit in prav zato hudo privlačen kraj. In naš »hospedaje« (prenočišče)? Imeli smo skromno sobico, ki je sicer imela okno z zaveso, ko pa smo jo odgrnili, je bila tam odprtina brez stekel, kakih deset centimetrov stran pa že surov zid sosednje zgradbe. Pa nič zato, prav take stvari nas znajo najbolj nasmejati na naših poteh.«     

 

Uf, kako v tem neumnem času in prostoru pogrešam sproščenost, igrivost in energijo tistih trenutkov! 

 

Peru, junij 2008

 

 

lastnik kokinega nasada



nasad koke



kava

slavno okno

 

Frida, moja kultna ženska

 

Še danes nisem čisto prepričana, ali smo šli tistega leta v Mehiko zgolj po naključju, ali pa je imel pri izbiri destinacije ključno vlogo film o mehiški slikarki Fridi Kahlo, ki sem si ga ogledala nekaj mesecev pred nakupom letalskih kart; odličen tempo, čustveni odzivi, močne barve, fantastična glasba, šokantne slike, ki jih je v svoji bolečini slikala Frida in neponovljiva Salma Hayek v glavni vlogi. Prvič in edinkrat se mi je zgodilo, da me je kakšen film popolnoma prevzel in kar nekaj mesecev sem podoživljala in premlevala v svoji glavi vse tiste prizore, Fridine slike, glasbo in barve.

 

In tako sem zdržala cel dan in pol Mexico Cityja, pa smo že hiteli v Coyoacán, predel mesta, kjer je v Fridinem nekdanjem domu La Casa Azul (modra hiša) muzej z njenimi deli in tistimi strašnimi stezniki. Tam je tudi predkolumbijska žara z njenim pepelom.

Frida … navkljub 160 centimetrom in 45 kilogramom izredno močna in pogumna ženska! Nekje sem zasledila podatek, da je kar 55 od njenih 143 slik avtoportretov. Seveda si večine najbolj znanih ni mogoče ogledati v Coyoacánu, ker so razobešeni po slavnih muzejih širom sveta, nekateri pa so našli novi dom pri zasebnih zbirateljih.

Vsekakor popoldne, vredno časa in denarja. In ja, tudi tisto moje "znamenito" drevo najdete v Coyoacánu … zdaj veste!

O Diegu pa morda kdaj drugič …

Mexico City, julij 2010

 

Tokrat izjemoma še nekaj glasbe iz filma:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izgubljeni tropski paradiž

Nusa Tenggara. Niz otočkov v Indijskem oceanu, ki se stegujejo  proti severni  Avstraliji. Tam na začetku niza, le korak naprej od Balija, iz vode kukajo trije miniaturni, s koralami obrobljeni otočki: Gili Air, Gili Trawangan in Gili Meno. 

Do njih ni ravno enostavno priti, sploh, če si odvisen od javnega prevoza. Pet ur na trajektu, za katerega se je zdelo, da stoji ves čas na mestu, zamujen zadnji čoln za na otočke, pa posledično neprostovoljna noč na Lomboku, ko ti hočejo prodati nočitev za 80 dolarjev (ja, drago je to, še posebej, če plačuješ za razkošen apartma na Baliju 20 dolarjev na noč). Še sreča, da smo uspeli podkupiti domačina, da nam je priskrbel hotelsko sobo za 10 dolarjev; no, pravzaprav za 20, če upoštevam še delež njegove podkupnine. In vendar smo bili na koncu vsi zadovoljni …   

 

Naslednje jutro smo zamenjali še dve prevozni sredstvi: lokalni bus in majhen čoln, ki nas je skupaj z domačini, sadjem, vrečami zelenjave, ventilatorji in kar je še podobne krame, vendarle pripeljal na želeno destinacijo. Izbrali smo Gili Meno. Ker ima najlepše plaže, samo 300 prebivalcev, nobenih avtomobilov, le konjske vprege in kolesa, predvsem pa mir in tišino; poleg tega pa zgolj dva kilometra obsega, kar pomeni, da ga po beli mivki obhodiš bos in mimogrede, medtem ko se čudiš odtenkom, ki jih riše turkizno morje.

 

In ko se čas takole ustavi, ko občuduješ prav nič plašne pisane papige, se senčiš pod mogočnimi orhidejami, lenobno srkaš sok iz sveže odtrganega kokosovega oreha in misliš na nič, te kaj hitro popade lakota po akciji, novih avanturah in drugačnih ritmih. Pa ti ne preostane drugo, kot da spakiraš, si privoščiš pregrešno drag ekspresni čoln in zdrviš novim dogodivščinam naproti.

 

 

Gili Islands, julij 2009