Uporniki z razlogom

Takole si misliš, boš odštel par dolarjev več za prevoz, pa boš naredil en hiter premik od točke A (Antigua) do točke B (Lanquin), hkrati pa se izognil Guatemala cityju, ki je sicer prestolnica, ampak bojda nimajo kaj pretresljivega za pokazat. Razen morda kakega strelskega obračuna na ulici, ki si mu lahko priča takole mimogrede.

 

Pa zadovoljni z lastno razsipnostjo, ki je znašala celih 16 USD na enega za pot, dolgo 300 km, trajajočo vsaj osem ur, sploh nismo slutili, da se bomo v kratkem znašli v funkciji upornikov z razlogom. In to v kombiju, ki bi nas moral brez nepotrebnih zapletov varno pripeljati direktno v srce gvatemalske džungle, do izhodišča za obisk kaskadnih jezer Semuc Champey.

 

Ampak je bil že začetek sumljiv. Takoj zatem, ko smo se skupaj s tremi Američani, Nemcem in dvema Avstralkama zložili v kombi in je agentka, ki je spremljala naše vkrcavanje, odnesla pete za ovinek, sta se nam pridružila tipa, očitno voznikova pajdaša. In je sledil prvi postanek že po desetih minutah vožnje. Ker si gredo oni trije kupit za jest. V zadnjo »prčvarnico«. Njak, mi je nos govoril, da tule nekaj smrdi.

 

In se končno peljemo proti Guatemala cityju, ki bi ga morali samo obvoziti. Mi pa vse bolj v center, v vse ožje ulice. A NAS BODO OROPALI, ŽENSKE POSILI, MOŠKE PA UBILI ALI KAJ?!

 

Ma, ne, tam čisto v centru, na neki hudo prometni in živahni ulici, se hipoma spremenimo v TAXI COLLECTIVO. Tip natakne na kombi magnetno tablo z destinacijo, drugi že kriči "Coban - Coban", pa išče stranke.
Aha, fantje, vi bi radi dodatno zaslužili! OK, sem rada taxi collectivo, je zanimivo opazovati tisti cirkus z dretjem, vkrcavanjem zanimivih sopotnikov, večinoma lokalcev, pa ustavljanje za vsakim vogalom. Ampak takrat, ko jaz hočem in ne takrat, ko imam pred sabo tristokilometrsko pot! In že med nas vkrcajo prvega dodatnega potnika.

 

»Hey! A ste vi plačali collectivo ali nadstandard?« sprašujem ostale in kaj hitro ugotovimo, da gre za »nateg«. Ker smo prav vsi v štosu, ki ga nihče od nas tisti trenutek ni želel.

 

In potem - neverjetno, kako hitro smo naredili upor mi, ki se pol ure pred tem sploh še nismo poznali, mi z različnih koncev sveta, vsak po svoje narejeni! Pa je sledilo klicanje agentov, ki so nam urejali ta prevoz, pa dopovedovanje, da smo v Guatemala cityju in smo collectivo, pa pregovarjanje s šoferjem in pajdašema, pa preprečitev, da še kdo vstopi v ta NAŠ kombi … Še tablo smo jim ukradli s kombija, jih pofotkali in posneli ter jim zagrozili, da gredo takoj v živo na internet. Ker z nami se pa ne bodo takole šli. A sem že rekla, da ti trije Gvatemalci sploh niso znali angleško? Pa je trajalo še pol ure, sledili so dodatni kilometri nore vožnje neznano kam, ploha novih klicev in grožnje s policijo, da so tipi vendarle ugotovili, da gre zares. In ustavili kar sredi prometne obvoznice.

 

Sledilo je vsaj pol ure čakanja. Ne da bi dobro vedeli, na kaj.  Pa pripelje drug kombi, prav tako naložen s popotniki. Na pobudo agentke, ki je hotela umakniti svoji stranki, Američana, v drug kombi, češ da je bolj varen. Pa sta Američana rekla »VSI ALI NOBEDEN«. In novo prerekanje, kombinacije, torpedo klicev, pregovarjanj … pa smo se selili vsi. Mi in prtljaga v on drugi kombi, oni in prtljaga v našega. Saj onim popotnikom v drugem kombiju ni bilo nič jasno, kaj se dogaja.

 

 

Epilog pa takole butast:

 

V novem kombiju smo se počutili varno, ampak sedeli smo pa hudo na tesno. Je bil pač mnogo manjši in ožji od prvega, čeprav na zunaj lepši. Mi pa zadovoljni, ker je upor rodil sadove. Samo, da so bili bolj kisli. Ker na točko B smo nekaj ur kasneje prispeli skoraj hkrati. Mi in oni v drugem kombiju. Le da smo bili mi stišani kot sardine ...

Hkrati pa ponosni, ker smo trem Gvatemalcem očitno nagnali strah v kosti, da se vsaj tisti dan niso več upali iti taxi collectiva. 

 

 

No, takole smo si naredili tisti julijski dan mi, zavezniki in uporniki z razlogom.

 

 

 

Gvatemala, julij 2010

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Quo vadis?

Največja draž je v tistem prvem kontaktu. Ko si si, ali pa si nisi simpatičen. Ti in tisti na drugi strani objektiva.

Ampak pri otrocih to običajno ni problem.

Je pa dekadentno, ko sediš doma za računalnikom, pa jih vedno znova ogleduješ. Ta majhna, simpatična, eksotična, nenarejena bitja, ujeta v trenutku. Ki ti vedno znova vzbudijo prijetne občutke in nostalgijo … Ej, pa sem se zalotila! A sem rekla NOSTALGIJO? A ni nostalgija (gr.) pravzaprav hrepenenje po domu, a ni nostalgija pravzaprav domotožje?!

Mar to pomeni, da me spet vleče domov … v SVET? 

Prva priložnost, druga celina, tretji svet …

Aja, otroci … Takole vas gledam, pa se sprašujem, kje ste prav zdaj, ta trenutek, kaj sanjate, kam zorite? Pa ugibam, kakšna bo vaša pravljica ... 

In odganjam zle slutnje o tem, da se vam rišejo narobe poti v tem destruktivnem svetu ...

Tanzanija, oktober 2011

Vulkan na robu pameti

Bromo je res mogočen vulkan.

In neverjetno, koliko naporov smo vložili v to, da smo se tistega jutra okrog štirih zjutraj nahajali na neki polici na nasprotni gori in čakali, da se nam vulkan pokaže v prvi jutranji zori. Pa je bilo vredno. Ker smo bili deležni pogleda na naravo v vsej svoji prvinskosti. Kaj hitro je bilo pozabljeno, da smo imeli dan prej, ko nas je trajekt odložil čisto na vzhodu otoka Java, cel kup peripetij z javnimi prevozi.

Začelo se je … ah, spet preveč vsega. Morda le to, da smo se mimogrede naučili osnov šeriatskega prava. Pravzaprav je šlo za en zaplet s šoferjem kombija, ki ga nikakor nismo uspeli rešiti sami. Saj poanta je bila samo v tem, da je tip premalo govoril angleško. Pa so k reševanju našega spora kar sredi ulice pristopili  mimoidoči Muslimani. Z vsem spoštovanjem, poslušali so obe strani, pa sprejeli salomonsko rešitev. Pošteno!

In potem cijazenje z avtobusi in kombiji, da smo okrog polnoči vendarle prispeli do vasice na okrog 2300 m nadmorske višine. Spali smo tri ure, v prekratkih posteljah, oblečeni v jakne, s kapami na glavi, ker je bilo mrzzzzlo.

 

In potem tisti razgled.

 

Pa bi se težko odločila, kaj mi je bilo bolj všeč, pogled od daleč ali pa hoja po robu kraterja, iz katerega se še vedno kadi, kaki dve uri kasneje, ko nam je uspelo priplezati na njegov rob.

Seveda smo ob vznožju kupili šopek in ga na vrhu darovali bogovom v krater, da jih s svojo prisotnostjo ne bi preveč ujezili …

 

In, ja, potem tista prismojena vožnja v dolino, ko smo v kombi po poti nalagali vse živo. Enaindvajset ljudi v kombiju za osem oseb, še dva na strehi, pa dojenčka, ki ga je mati »tiščala« šoferju na volan, sploh nismo šteli zraven! In še prtljaga …

 

Še nečesa ne smem pozabiti omeniti. Ko smo stali na tisti polici in se je nad Bromom naredil dan, smo v gruči osmih ljudi, ki smo vsak zase v temi prišli gor, da bi občudovali prebujajoči se vulkan, zagledali tipa iz Nemčije, s katerim smo se spoznali dva tedna pred tem, kakih 1000 km stran, na Sumatri. Pa naj še kdo reče, če svet ni majhen!     

 

 

Java, avgust 2009

 

 

 

 

V vrtincu mitov in ritualov

Vasica San Juan Chamula se nahaja v najbolj kontroverzni mehiški pokrajini Chiapas.

Skrivnosten kraj, kjer živijo Chamuli, Indijanci, ki bojda ne spoštujejo mehiških pravil, ampak imajo še v XXI. stoletju svoje zakone.

Kraj, kjer se miti prepletajo z realnostjo in nikoli ne veš, na kateri strani si ... 

V San Juan Chamuli imajo še vedno vaško ječo, kamor zaprejo tiste, ki prekršijo pravila; če pa se ne poboljšajo, jih določijo za policiste in morajo opravljati javno službo s črno palico na hrbtu.

Skrivnostno je tudi pokopališče, na katerem živi srečujejo mrtve in jim postavljajo tri barve križev - bele za tiste, ki so umrli mladi, črne za tiste, ki so umrli stari in modre za tiste ostale ...

 

Največja posebnost pa je njihova cerkev, saj se v njej mešajo evangelistični običaji s poganskimi. Za 20 pesov lahko vstopiš vanjo in opazuješ Chamule pri ritualih. Videti je mogoče marsikaj - tudi to, kako kuram v znak žrtvovanja prerežejo vrat. Da številnih sveč, posutih borovih vejic in posebnega vonja, ki se širi po cerkvi, niti ne omenjam.

In ko tako opazuješ dogajanje na glavnem trgu, od nikoder prijezdijo Chamuli na konjih. V trenutku se počutiš kot statist v visokoproračunskem filmu. Sliši se streljanje, topot konjskih kopit,  in še preden se dobro zaveš, jezdeci, odeti v kožuhe, izginejo še hitreje, kot so se pojavili ...
  

Da je stvar še toliko bolj skrivnostna in privlačna, je rituale v tej vasici strogo prepovedano fotografirati, prav tako pa je priporočljivo, da si taktičen in primerno zadržan tudi drugod po vasi, sicer Chamuli kaj hitro vzamejo zakon v svoje roke in ti, ne da bi trenili, po potrebi razbijejo tudi fotoaparat.

 

 

Kakorkoli že, še en fascinanten kraj na Zemlji, ki se me je dotaknil in mi močno razburkal domišljijo in čustva ...

 

 

 

Mehika, junij 2010

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pravzaprav fatalen kraj

Livingston, fascinanten kraj na vzhodni obali Gvatemale, na ustju reke Rio Dulce, ki se tu izliva v Karibsko morje. 

Kraj, kjer ne živijo tisti tipično gvatemalski "Maya people", ampak "Garifuna people" ali "Black Carib", potomci Afričanov, ki so pred stoletji prišli v Novi svet kot sužnji.

Zanimiv kraj, do katerega je mogoče priti zgolj po slikoviti reki Rio Dulce s čolnom, po kopnem pa ne. 

 

Vožnja je bila za razliko od naših običajnih zapletov mirna, če zanemarim, da sem se enkrat preveč sklonila čez "lančo", kot imenujejo tam doli čolne, in so nekje na dnu reke pristala moja dragocena športna očala ... Tako sem v nadaljevanju občudovala džunglo, skozi katero smo pluli, z golimi očmi.

 

Livingston je svet zase. Kot da nisi v Centralni Ameriki. Sestavni del tokratnih eksotičnih sanj so kupi smeti na plažah ter opustošene in zapuščene hiške ob obali, ki  pa so neverjetno privlačne prav zaradi primitivne arhitekture in zbledelih barv lesa, iz katerega so večinoma grajene.

Še zdaj ne vem, zakaj je ob obali, ki je vendarle karibska, vse zapuščeno. Eni domačini so razlagali, da zaradi cunamija, drugi, da zaradi migracij ...

 

Ljudje v Livingstonu so fantastični v svoji drugačnosti; veliko je Rastamanov in ko se z njimi  zavrtinčiš v lokalne dogodivščine, kar pozabiš na to, da knjige opozarjajo na previdnost tam doli, predvsem zato, ker Livingston označujejo kot most za tihotapljenje drog na sever.

 

In prav v tem je čar Livingstona; ker mu nikakor ne morem določiti mesta v svoji glavi, hkrati tako blizu, pa tako daleč, tako nevaren, pa tako prisrčen, s čisto svojo kulturo in glasbo, entiteto ...  in kar je najpomembnejše - ko se zliješ po tistih skrivnostnih "Garifuna streets", je resnični svet nedosegljivo daleč ... 

 

 

Gvatemala, julij 2010   

 

 

          

Elastičen avtobus, pečeni ptiči in še marsikaj

Ujeti avtobus do prestolnice? Nič posebnega … če nisi v Afriki.

 

»NOPROBLEM« so zagotavljali tudi v Arushi, ko sva kupovala karte za Kondoo, direktnih za Dodomo pač niso imeli.

In se sredi dneva pripeljeva v Kondoo. Gneča, kaos, množica ljudi, ki bi ti rada kaj prodala, edini avtobus za Dodomo pa poln. In ne, ni govora, da naju vzamejo gor, ker je na koncu vasi policijska kontrola in morajo vsi potniki sedeti.

Pa se zmenimo, da naju taxi pretihotapi iz vasi, da ujameva ta isti avtobus po kontroli. Ker potem naju bodo pa vzeli zraven, ampak bo treba celo pot stati ...

 
In že naju taxi vozi mimo kontrolne točke, kilometer, dva naprej; in ustavi kar pod velikim bao – babom na prašni cesti. Tam pa že čaka 38 domorodcev – ne moreš verjeti, TA ISTI avtobus. Vzemi – ali pusti … je sploh dilema? In še preden se uspemo vkrcati, že spušča olje, zato sledi prva pavza.

Potem pa odhod: 60 sedečih in več kot 40 stoječih potnikov, sproti pa pobiramo še vse, ki želijo z nami. No, kakšen tudi izstopi, ampak večinoma vstopajo. Vrhunec vožnje je več kot dvajset nagnetenih, stoječih ljudi samo spredaj, okrog šoferja. Vsi s(m)o potrpežljivi, za vsakogar se najde mesto. KOT DA JE AVTOBUS ELASTIČEN TAM ZADAJ! Midva pa se čudiva in občudujeva pripadnike različnih plemen, oblečene v nenavadne oprave, ko se tiščijo v avtobus.

Pa izgubimo stransko steklo, ki razbito konča na prašni, blatni poti in spet – pavza. Premislek, posvet, čakanje … Pa šofer naznani, da gremo naprej. Pač brez šipe.

In se čez čas predre zračnica. Takoj priskoči na pomoč vsaj deset potnikov, pa premagamo še to oviro.

Nekje na pol poti se sredi nič vkrca vojak s puško. Takoj mu naredimo prostor na prvem sedežu, vsi pred njim se moramo umakniti, počepniti ali sesti na tla. In se tako peljemo nekaj kilometrov. V avtobusu tišina, ozračje napeto, ampak sploh ne vem, koga naj se bojim: ljudi ali živali? Ker nihče ne govori angleško. Tip pri neki rampi izstopi in ozračje se sprosti …

To, da so nam po poti prodajali ocvrte ptiče, da nam je umrla ena kura (eno polno vedro jih je preživelo), ter da sem nekje na pol poti, ko je izstopila iz avtobusa kar čez stransko okno, ugotovila, da smo prevažali tudi živo kozo, so bile zgolj malenkosti …    

 

Devet ur take vožnje in pripeljemo v prestolnico. Skoraj nič asfalta, še manj javne razsvetljave, nobenih visokih hiš in »nobel« hotelov. Hej, Dodoma je zgodba zase!

 

In ja, vse do odhoda domov so se lokalci prijemali za glave in hihitali, ko sva jim razlagala, kako sva se pripeljala v njihovo glavno mesto …

 

Tanzanija, september 2011

 

 

 

 

 

 

 

 

Za dva kvadrata pujsov

Izkupiček mojega prvega trekinga: meter pijavk, spanje pol metra nad pujsi, pa pol kile rdečega blata na čevljih. Nepozabno! 

Izhodišče: Pai, sever Tajske, pri meji z Myanmarom. Primerno za obisk gorskih plemen Karen, Lahu, Hmong, Lasu.

Že začelo se je pestro, ko je šofer tistih 1700 m nadmorske višine po vijugasti cesti napadal s takim tempom, da so se znašle palačinke, ki jih je Peter pojedel za zajtrk, na travniku … in sem mimogrede dobila funkcijo nosačke družinskega nahrbtnika.

Z Nanom, našim vodičem, smo zatem peš zagrizli v hrib, ugledali prve nasade riževih polj, prečili naselje plemena Karen in se znašli v tropskem gozdu, ki je bil ponekod tako preraščen, da je Nan delal pot z mačeto. Spremljala sta nas megla in dež, ampak še ta dva sta bila lepa sredi take divjine!

Blato je bilo vedno bolj blatno, obleka premočena. In potem prva pijavka. Na notranji strani mojega desnega stegna. Sledilo jih je veliko, v čevljih, v nogavicah, pod hlačami … In čez čas, ko mine prva panika, se skorajda navadiš. Pa počakaš, da ti jih Nan z nožem rutinirano odstrani s kože.

 

Celih sedem ur smo že hodili, ko jo vendarle ugledamo: čistina in sredi nič bambusova hišica na kolih, pod njo črni pujsi in pisane kokoši, od nekje pa se pojavijo še pes in družinica majhnih človečkov plemena Lahu.  

 

IN TULE BOMO DANES SPALI!

WC-ja ni, voda teče s hribov, elektrike ne poznajo, sateliti ne potegnejo; saj sploh niso vedeli, da pridemo! Imajo pa ogenj. In baklo za ponoči, če je treba lulat. Ampak nikar predaleč!

Sušimo oblačila in poslušamo zgodbe. Večerjo nam pripravijo iz stvari, ki smo jih prinesli zraven. Hrano nam servirajo na bananinih listih; čaj pijemo iz nasekanih bambusovih debel. Mmm!

Nan pravi, da Lahuji ne vedo, koliko so stari, čas merijo z vzgojo poljščin, ne berejo in ne pišejo, še vedno so lovci in se prehranjujejo v glavnem z divjimi pticami. Priselili so se s severa Kitajske, pol stoletja nazaj.      

 

Tisto noč smo spali kar na tleh, zaviti v stare odeje, od pujsov pa so nas ločila zgolj tla iz bambusovih palic. Pujsi ponoči niso spali; ko se je premaknil eden, so se vsi in zraven glasno cvilili. In tako do jutra, ko so zakikirikali petelini …

 
 Pa smo preživeli eno nepozabno, patetično, emocionalno noč. No, lažem – cel treking je bil tak. Fantastičen!

 

Tajska, september 2007