Pravzaprav fatalen kraj

Livingston, fascinanten kraj na vzhodni obali Gvatemale, na ustju reke Rio Dulce, ki se tu izliva v Karibsko morje. 

Kraj, kjer ne živijo tisti tipično gvatemalski "Maya people", ampak "Garifuna people" ali "Black Carib", potomci Afričanov, ki so pred stoletji prišli v Novi svet kot sužnji.

Zanimiv kraj, do katerega je mogoče priti zgolj po slikoviti reki Rio Dulce s čolnom, po kopnem pa ne. 

 

Vožnja je bila za razliko od naših običajnih zapletov mirna, če zanemarim, da sem se enkrat preveč sklonila čez "lančo", kot imenujejo tam doli čolne, in so nekje na dnu reke pristala moja dragocena športna očala ... Tako sem v nadaljevanju občudovala džunglo, skozi katero smo pluli, z golimi očmi.

 

Livingston je svet zase. Kot da nisi v Centralni Ameriki. Sestavni del tokratnih eksotičnih sanj so kupi smeti na plažah ter opustošene in zapuščene hiške ob obali, ki  pa so neverjetno privlačne prav zaradi primitivne arhitekture in zbledelih barv lesa, iz katerega so večinoma grajene.

Še zdaj ne vem, zakaj je ob obali, ki je vendarle karibska, vse zapuščeno. Eni domačini so razlagali, da zaradi cunamija, drugi, da zaradi migracij ...

 

Ljudje v Livingstonu so fantastični v svoji drugačnosti; veliko je Rastamanov in ko se z njimi  zavrtinčiš v lokalne dogodivščine, kar pozabiš na to, da knjige opozarjajo na previdnost tam doli, predvsem zato, ker Livingston označujejo kot most za tihotapljenje drog na sever.

 

In prav v tem je čar Livingstona; ker mu nikakor ne morem določiti mesta v svoji glavi, hkrati tako blizu, pa tako daleč, tako nevaren, pa tako prisrčen, s čisto svojo kulturo in glasbo, entiteto ...  in kar je najpomembnejše - ko se zliješ po tistih skrivnostnih "Garifuna streets", je resnični svet nedosegljivo daleč ... 

 

 

Gvatemala, julij 2010