Ujeti avtobus do prestolnice? Nič posebnega … če nisi v Afriki.
In se sredi dneva pripeljeva v Kondoo.
Gneča, kaos, množica ljudi, ki bi ti rada kaj prodala, edini avtobus za Dodomo
pa poln. In ne, ni govora, da naju vzamejo gor, ker je na koncu vasi policijska
kontrola in morajo vsi potniki sedeti.
Pa se zmenimo, da naju taxi
pretihotapi iz vasi, da ujameva ta isti avtobus po kontroli. Ker potem naju
bodo pa vzeli zraven, ampak bo treba celo pot stati ...
In že naju taxi vozi mimo kontrolne točke, kilometer, dva naprej; in ustavi kar pod velikim bao – babom na prašni cesti. Tam pa že čaka 38 domorodcev – ne moreš verjeti, TA ISTI avtobus. Vzemi – ali pusti … je sploh dilema? In še preden se uspemo vkrcati, že spušča olje, zato sledi prva pavza.
Potem pa odhod: 60 sedečih in več
kot 40 stoječih potnikov, sproti pa pobiramo še vse, ki želijo z nami. No,
kakšen tudi izstopi, ampak večinoma vstopajo. Vrhunec vožnje je več kot dvajset
nagnetenih, stoječih ljudi samo spredaj, okrog šoferja. Vsi s(m)o potrpežljivi,
za vsakogar se najde mesto. KOT DA JE AVTOBUS ELASTIČEN TAM ZADAJ! Midva pa se
čudiva in občudujeva pripadnike različnih plemen, oblečene v nenavadne oprave,
ko se tiščijo v avtobus.
Pa izgubimo stransko steklo, ki
razbito konča na prašni, blatni poti in spet – pavza. Premislek, posvet,
čakanje … Pa šofer naznani, da gremo naprej. Pač brez šipe.
In se čez čas predre zračnica. Takoj
priskoči na pomoč vsaj deset potnikov, pa premagamo še to oviro.
Nekje na pol poti se sredi nič vkrca
vojak s puško. Takoj mu naredimo prostor na prvem sedežu, vsi pred njim se moramo
umakniti, počepniti ali sesti na tla. In se tako peljemo nekaj kilometrov. V
avtobusu tišina, ozračje napeto, ampak sploh ne vem, koga naj se bojim: ljudi
ali živali? Ker nihče ne govori angleško. Tip pri neki rampi izstopi in ozračje
se sprosti …
To, da so nam po poti prodajali ocvrte ptiče, da nam je umrla ena kura (eno polno vedro jih je
preživelo), ter da sem nekje na pol poti, ko je izstopila iz avtobusa kar čez
stransko okno, ugotovila, da smo prevažali tudi živo kozo, so bile zgolj
malenkosti …
Devet ur take vožnje in pripeljemo
v prestolnico. Skoraj nič asfalta, še manj javne razsvetljave, nobenih visokih
hiš in »nobel« hotelov. Hej, Dodoma je zgodba zase!
In ja, vse do odhoda domov so se lokalci
prijemali za glave in hihitali, ko sva jim razlagala, kako sva se pripeljala v njihovo
glavno mesto …
Tanzanija, september 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar