Izkupiček mojega prvega trekinga: meter pijavk,
spanje pol metra nad pujsi, pa pol kile rdečega blata na čevljih.
Nepozabno!
Izhodišče: Pai, sever Tajske, pri meji z
Myanmarom. Primerno za obisk gorskih plemen Karen, Lahu, Hmong, Lasu.
Že začelo se je pestro, ko je šofer tistih 1700 m nadmorske višine po
vijugasti cesti napadal s takim tempom, da so se znašle palačinke, ki jih je
Peter pojedel za zajtrk, na travniku … in sem mimogrede dobila funkcijo nosačke
družinskega nahrbtnika.
Z Nanom, našim vodičem, smo zatem peš zagrizli
v hrib, ugledali prve nasade riževih polj, prečili naselje plemena Karen in se
znašli v tropskem gozdu, ki je bil ponekod tako preraščen, da je Nan delal pot
z mačeto. Spremljala sta nas megla in dež, ampak še ta dva sta bila lepa sredi
take divjine!
Blato je bilo vedno bolj blatno, obleka
premočena. In potem prva pijavka. Na notranji strani mojega desnega stegna.
Sledilo jih je veliko, v čevljih, v nogavicah, pod hlačami … In čez čas, ko
mine prva panika, se skorajda navadiš. Pa počakaš, da ti jih Nan z nožem
rutinirano odstrani s kože.
Celih sedem ur smo že hodili, ko jo vendarle
ugledamo: čistina in sredi nič bambusova
hišica na kolih, pod njo črni pujsi in pisane kokoši, od nekje pa se pojavijo
še pes in družinica majhnih človečkov plemena Lahu.
IN TULE BOMO DANES SPALI!
WC-ja ni, voda teče s hribov, elektrike ne
poznajo, sateliti ne potegnejo; saj sploh niso vedeli, da pridemo! Imajo pa
ogenj. In baklo za ponoči, če je treba lulat. Ampak nikar predaleč!
Sušimo oblačila in poslušamo zgodbe. Večerjo
nam pripravijo iz stvari, ki smo jih prinesli zraven. Hrano nam servirajo na
bananinih listih; čaj pijemo iz nasekanih bambusovih debel. Mmm!
Nan pravi, da Lahuji ne vedo, koliko so stari,
čas merijo z vzgojo poljščin, ne berejo in ne pišejo, še vedno so lovci in se
prehranjujejo v glavnem z divjimi pticami. Priselili so se s severa Kitajske,
pol stoletja nazaj.
Tisto noč smo spali kar na tleh, zaviti v stare
odeje, od pujsov pa so nas ločila zgolj tla iz bambusovih palic. Pujsi
ponoči niso spali; ko se je premaknil eden, so se vsi in zraven glasno cvilili.
In tako do jutra, ko so zakikirikali petelini …
Pa smo preživeli eno nepozabno, patetično, emocionalno noč. No, lažem – cel treking je bil tak. Fantastičen!
Pa ti si res faca. Me ne spraviš med pijavke za nič. Imam pa že raje meglo med kozjanskimi griči ;-) No, ja, ko sem bila majhna sem jih tudi jaz dregala v našem potoku, a prisegam, da so bile večje in takšne... mnogo debelejše. Sicer pa moram reči, da je zelo dobra ideja, da pišeš bolg za nazaj sicer bi bilo čisto preveč dramatično. Tako pa, ko me stisne v želodcu, rečem, ah - saj je preživela.
OdgovoriIzbrišiVanja, me je kar stisnilo v želodcu, kakšno vprašanje boš spet postavila:)
OdgovoriIzbrišiSicer pa je bila tale pijavka še "sveža", brez krvi ...
Drugače pa običajno na kraju zadeve sploh niso tako dramatične, kot se berejo iz naslanjača; tam se pač prepustiš toku in si misliš, da že vedo, kaj delajo z nami.