Pravzaprav fatalen kraj

Livingston, fascinanten kraj na vzhodni obali Gvatemale, na ustju reke Rio Dulce, ki se tu izliva v Karibsko morje. 

Kraj, kjer ne živijo tisti tipično gvatemalski "Maya people", ampak "Garifuna people" ali "Black Carib", potomci Afričanov, ki so pred stoletji prišli v Novi svet kot sužnji.

Zanimiv kraj, do katerega je mogoče priti zgolj po slikoviti reki Rio Dulce s čolnom, po kopnem pa ne. 

 

Vožnja je bila za razliko od naših običajnih zapletov mirna, če zanemarim, da sem se enkrat preveč sklonila čez "lančo", kot imenujejo tam doli čolne, in so nekje na dnu reke pristala moja dragocena športna očala ... Tako sem v nadaljevanju občudovala džunglo, skozi katero smo pluli, z golimi očmi.

 

Livingston je svet zase. Kot da nisi v Centralni Ameriki. Sestavni del tokratnih eksotičnih sanj so kupi smeti na plažah ter opustošene in zapuščene hiške ob obali, ki  pa so neverjetno privlačne prav zaradi primitivne arhitekture in zbledelih barv lesa, iz katerega so večinoma grajene.

Še zdaj ne vem, zakaj je ob obali, ki je vendarle karibska, vse zapuščeno. Eni domačini so razlagali, da zaradi cunamija, drugi, da zaradi migracij ...

 

Ljudje v Livingstonu so fantastični v svoji drugačnosti; veliko je Rastamanov in ko se z njimi  zavrtinčiš v lokalne dogodivščine, kar pozabiš na to, da knjige opozarjajo na previdnost tam doli, predvsem zato, ker Livingston označujejo kot most za tihotapljenje drog na sever.

 

In prav v tem je čar Livingstona; ker mu nikakor ne morem določiti mesta v svoji glavi, hkrati tako blizu, pa tako daleč, tako nevaren, pa tako prisrčen, s čisto svojo kulturo in glasbo, entiteto ...  in kar je najpomembnejše - ko se zliješ po tistih skrivnostnih "Garifuna streets", je resnični svet nedosegljivo daleč ... 

 

 

Gvatemala, julij 2010   

 

 

          

Elastičen avtobus, pečeni ptiči in še marsikaj

Ujeti avtobus do prestolnice? Nič posebnega … če nisi v Afriki.

 

»NOPROBLEM« so zagotavljali tudi v Arushi, ko sva kupovala karte za Kondoo, direktnih za Dodomo pač niso imeli.

In se sredi dneva pripeljeva v Kondoo. Gneča, kaos, množica ljudi, ki bi ti rada kaj prodala, edini avtobus za Dodomo pa poln. In ne, ni govora, da naju vzamejo gor, ker je na koncu vasi policijska kontrola in morajo vsi potniki sedeti.

Pa se zmenimo, da naju taxi pretihotapi iz vasi, da ujameva ta isti avtobus po kontroli. Ker potem naju bodo pa vzeli zraven, ampak bo treba celo pot stati ...

 
In že naju taxi vozi mimo kontrolne točke, kilometer, dva naprej; in ustavi kar pod velikim bao – babom na prašni cesti. Tam pa že čaka 38 domorodcev – ne moreš verjeti, TA ISTI avtobus. Vzemi – ali pusti … je sploh dilema? In še preden se uspemo vkrcati, že spušča olje, zato sledi prva pavza.

Potem pa odhod: 60 sedečih in več kot 40 stoječih potnikov, sproti pa pobiramo še vse, ki želijo z nami. No, kakšen tudi izstopi, ampak večinoma vstopajo. Vrhunec vožnje je več kot dvajset nagnetenih, stoječih ljudi samo spredaj, okrog šoferja. Vsi s(m)o potrpežljivi, za vsakogar se najde mesto. KOT DA JE AVTOBUS ELASTIČEN TAM ZADAJ! Midva pa se čudiva in občudujeva pripadnike različnih plemen, oblečene v nenavadne oprave, ko se tiščijo v avtobus.

Pa izgubimo stransko steklo, ki razbito konča na prašni, blatni poti in spet – pavza. Premislek, posvet, čakanje … Pa šofer naznani, da gremo naprej. Pač brez šipe.

In se čez čas predre zračnica. Takoj priskoči na pomoč vsaj deset potnikov, pa premagamo še to oviro.

Nekje na pol poti se sredi nič vkrca vojak s puško. Takoj mu naredimo prostor na prvem sedežu, vsi pred njim se moramo umakniti, počepniti ali sesti na tla. In se tako peljemo nekaj kilometrov. V avtobusu tišina, ozračje napeto, ampak sploh ne vem, koga naj se bojim: ljudi ali živali? Ker nihče ne govori angleško. Tip pri neki rampi izstopi in ozračje se sprosti …

To, da so nam po poti prodajali ocvrte ptiče, da nam je umrla ena kura (eno polno vedro jih je preživelo), ter da sem nekje na pol poti, ko je izstopila iz avtobusa kar čez stransko okno, ugotovila, da smo prevažali tudi živo kozo, so bile zgolj malenkosti …    

 

Devet ur take vožnje in pripeljemo v prestolnico. Skoraj nič asfalta, še manj javne razsvetljave, nobenih visokih hiš in »nobel« hotelov. Hej, Dodoma je zgodba zase!

 

In ja, vse do odhoda domov so se lokalci prijemali za glave in hihitali, ko sva jim razlagala, kako sva se pripeljala v njihovo glavno mesto …

 

Tanzanija, september 2011

 

 

 

 

 

 

 

 

Za dva kvadrata pujsov

Izkupiček mojega prvega trekinga: meter pijavk, spanje pol metra nad pujsi, pa pol kile rdečega blata na čevljih. Nepozabno! 

Izhodišče: Pai, sever Tajske, pri meji z Myanmarom. Primerno za obisk gorskih plemen Karen, Lahu, Hmong, Lasu.

Že začelo se je pestro, ko je šofer tistih 1700 m nadmorske višine po vijugasti cesti napadal s takim tempom, da so se znašle palačinke, ki jih je Peter pojedel za zajtrk, na travniku … in sem mimogrede dobila funkcijo nosačke družinskega nahrbtnika.

Z Nanom, našim vodičem, smo zatem peš zagrizli v hrib, ugledali prve nasade riževih polj, prečili naselje plemena Karen in se znašli v tropskem gozdu, ki je bil ponekod tako preraščen, da je Nan delal pot z mačeto. Spremljala sta nas megla in dež, ampak še ta dva sta bila lepa sredi take divjine!

Blato je bilo vedno bolj blatno, obleka premočena. In potem prva pijavka. Na notranji strani mojega desnega stegna. Sledilo jih je veliko, v čevljih, v nogavicah, pod hlačami … In čez čas, ko mine prva panika, se skorajda navadiš. Pa počakaš, da ti jih Nan z nožem rutinirano odstrani s kože.

 

Celih sedem ur smo že hodili, ko jo vendarle ugledamo: čistina in sredi nič bambusova hišica na kolih, pod njo črni pujsi in pisane kokoši, od nekje pa se pojavijo še pes in družinica majhnih človečkov plemena Lahu.  

 

IN TULE BOMO DANES SPALI!

WC-ja ni, voda teče s hribov, elektrike ne poznajo, sateliti ne potegnejo; saj sploh niso vedeli, da pridemo! Imajo pa ogenj. In baklo za ponoči, če je treba lulat. Ampak nikar predaleč!

Sušimo oblačila in poslušamo zgodbe. Večerjo nam pripravijo iz stvari, ki smo jih prinesli zraven. Hrano nam servirajo na bananinih listih; čaj pijemo iz nasekanih bambusovih debel. Mmm!

Nan pravi, da Lahuji ne vedo, koliko so stari, čas merijo z vzgojo poljščin, ne berejo in ne pišejo, še vedno so lovci in se prehranjujejo v glavnem z divjimi pticami. Priselili so se s severa Kitajske, pol stoletja nazaj.      

 

Tisto noč smo spali kar na tleh, zaviti v stare odeje, od pujsov pa so nas ločila zgolj tla iz bambusovih palic. Pujsi ponoči niso spali; ko se je premaknil eden, so se vsi in zraven glasno cvilili. In tako do jutra, ko so zakikirikali petelini …

 
 Pa smo preživeli eno nepozabno, patetično, emocionalno noč. No, lažem – cel treking je bil tak. Fantastičen!

 

Tajska, september 2007

 

 

 

 

Življenje na 3000, Peru

Takole sem zapisala 26. 6. 2008 v moj popotni dnevnik:

 

»4. – 7. dan: Trekking na Machu Picchu

Prvi dan vzpon na prelaz Abra Malaga 4350 m visoko in nato spust s kolesi do Santa Marie na 1400 m.

Spuščali smo se približno 6 ur in uživali v pogledih na nasade bananovcev, kavovcev, kokinih grmov in ostalih rastlin. Santa Maria totalno nerazvita, imajo pa internet!
Ko je Peter videl sobo, je samo pogledal izpod čela in komentiral: »Lara – soba!«
Večerja dobra: omleta, piščanec, krompir, riž … »

 

No, danes se sicer ne spomnim, zakaj si takrat nisem zabeležila, da smo nevede najeli neregistriran avto, da so nas ustavili policaji, pa nič komplicirali, da smo prvič v življenju videli lame v naravnem okolju, da smo cel spust naredili brez kolesarskih hlač, da smo srečali celo množico zanimivih ljudi, da tista soba na koncu koncev sploh ni bila problem (imela je pač le tri osnovne postelje in od opreme čisto NIČ drugega), ampak so bili problem posebni mini komarji, za katere smo takrat mislili, da so mušice, njihovi piki pa so nas začeli zahrbtno srbeti šele kakih deset dni kasneje.

 

Verjetno zato, ker se še danes vsega spomnim, kot da se je pravkar zgodilo ...

 

 

 

Peru, junij in julij 2008

 

 

 

amaterka + amaterka = zabava

Pisana obleka z divjimi vzorci, žive, kontrastne barve, zanimiv kroj, šal čez roko pa pokrivalo kot modni dodatek in dodana vrednost. In še tisti njen šarm, ki ga ne znam opisati.

Stala je na ulici, nekje na spodnji zemeljski polobli, tri časovne pasove pred našim, zapletena v pogovor z znanci.

Pa pristopim in ji navdušeno povem, kako je lepa. In jo potemtakem moram fotografirati.

Presenečena malo skeptično privoli in v hipu se tisti njen šarm potencira v eno nepozabno energijo. Ki nas posrka. In fotografiranje se sprevrže v plaz nalezljivega smeha. V trenutke, ki jih želim deliti. Zaradi tega, ker so bili tako pozitivni. In so pustili sledi.

Sicer pa je bila madam s pretežkim imenom, da bi si ga zapomnila do danes, namenjena v službo, dela namreč kot kuharica v enem hotelu.

 

Pravzaprav je zanimivo, kako drobni, nepomembni dogodki delajo življenje veliko in pomembno. Za vedno.  

 

Stone Town, oktober 2011

 

Mi, predatorji

Orangutani. V malajščini "ljudje iz gozda", ki v naravnem okolju živijo le še na Sumatri in Borneu.

 

Srečanje z njimi v tropskem deževnem gozdu narodnega parka Gunung Leuser nekje pri Bukit Lawangu na Sumatri je bilo nekaj posebnega. Nikoli ne bom pozabila, kako so orangutani vsake toliko prihajali ogledovat nas, vsiljivce, ko smo se, v želji po eksotiki, nekaj dni potikali po džungli. Tisto mogočno šumenje nekje daleč med drevesi, pa ječanje vej pod težo teles, ki lahko tehtajo tudi 90 kg in spuščanje po deblu vse do takšne višine, da smo jim lahko v stegnjeno roko podarili kak sadež … prima!

Seveda ne morem mimo moraliziranja, ali ljudje sploh imamo pravico vznemirjati jih v njihovem naravnem okolju?

 

Bukittinggi. Nekaj dni kasneje. Še vedno Sumatra. Turistični park z živalskim vrtom, kjer se zbirajo domačini in turisti. Prizor apatičnega »kuštravčka«, orangutana z odsotnim pogledom, ki se je z rokama oklepal rešetk na kletki brez upanja za drugačno življenje, mi ni prinesel zadovoljstva.        

In spet ne gre brez pomislekov, od kod nam, ljudem, ideja, da jih trgamo iz naravnega okolja in jih zapiramo v kletke?

 

 

Bojda si ljudje in orangutani delimo več kot 96 odstotkov genov. A mi zna kdo pojasniti, zakaj so tisti slabi 4 odstotki toliko pomembni, da smo ljudje tako »falili«?

 

Sumatra, julij 2009

 

 

 

 

Moja prehranska gurujka

Takole bluziva  po ulicah Stone Towna, glavnega mesta Zanzibarja, kjer doživiš vse, kar si  nameniš.

Beživa pred turisti, ki z vodiči češejo glavne znamenitosti mesta in poiščeva tok, ki naju odnese v labirint stranskih, že na prvi pogled čisto drugačnih ulic. Tistih najinih ...

Pa jo zagledam. Tole mojo prehransko gurujko, namreč. Sedi v eni zanemarjeni veži. Okrog nje je razprostrta množica plastičnih posodic, zajemalk, ponev, velik lonec z vročim oljem, pa še kup pripomočkov, ki ji služijo za take in drugačne poslovne namene.

Sedi na tleh, v turškem sedu, v eni taki graciozni drži, ki je ne znam opisati. Iz pisane posode ob sebi s prsti desne roke zajema neko maso in iz nje spretno oblikuje majhne kroglice. Sproti jih polaga v vroče olje … cvrrrrk. Vse naokrog se širi prijeten vonj. Drugačen. Lokalni.

Nasproti nje v tej temni veži na preprosti leseni klopci sedijo štirje domorodci in počasi, z užitkom jedo pripravljene ocvrtke. Pri vratih stojita še dva in potrpežljivo čakata na svojo porcijo. Nikomur se ne mudi. HAKUNA MATATA.

Mimogrede se prilepiva na vrata. In čez čas dobiva v roke dvajset sveže pečenih kroglic, zavitih v star časopisni papir. Gospa je Indijka, gostje pa avtohtoni prebivalci otoka, ki ne znajo niti besede angleško. Pa se vendarle nekako sporazumemo, da je to BAGIA. Ponudi, da jo z nečim posuje. Seveda, madam, z veseljem. Prepoznala sem samo zdrobljen kokos, preostanek bi lahko bila naribana kasava. Pa niti ni pomembno. Ker je bilo odlično. In ko se tako vliješ med ljudi in se z njimi pogovarjaš zgolj z nekimi kretnjami in grimasami, začutiš tako patetično integriteto.

In je naneslo, da je gospa iz veže postala najina prehrambena gurujka. Napredovali smo še do nekih sladkih, prijetno začinjenih kupčkov, ki so bili zapakirani v polivinilaste vrečke. Mmmmmm …

Čez kak teden, bila je sobota, ko tale gurujka zaradi nekih indijskih standardov ali praznikov ni poslovala, naju je povabila k sebi domov. Stanovanje »basic«, ima pa - pazi - služkinjo. 

Ja, takole se gre tale carica, ki vsak dan še pred enajsto dopoldne nepreklicno zaključi svoj posel v veži. Pa bi lahko pekla in prodajala cel dan. In služila.

Sem se pa spet nekaj naučila. Pravzaprav samo potrdila, kar sem že slutila. Ni vse v kupih denarja. BITI GOSPODAR SVOJEGA ŽIVLJENJA, to bi znalo biti pravo bogastvo. Aksiom, ki ga moramo še osvojiti.

Stone Town, Zanzibar, oktober 2011