Poseben obisk

Bogovi so padli na glavo, in to dobesedno!

Smo na poti k Bušmanom. Ja, k onim ta pravim, kjer so moški lovci, ženske pa nabiralke; to je vse, kar se še spomnim o njih iz šole. Iz filma pa še one pločevinke Coca – Cole.

In se vozimo s šoferjem in lokalnim vodičem nekje med Ngorongoro kraterjem in jezerom Manyara, kdo bi se znal orientirati v takih prostranstvih afriške savane! Asfalt so že zdavnaj zamenjale prašne poti, pa tudi te so adekvatno s prevoženimi kilometri vse ožje in manj zvožene. In ko že »ne-vem-kolkič« zavijemo s poti, pod nekim grmovjem zagledam množico otrok – baje »Bushman-babyjev«. Kot bi jih nekdo tja nastavil za nas…

Kje so pa ostali? Mame, očetje, dedki, babice … ura je dvanajst, vsi bi morali biti doma.

Pa lokalni vodič z vso skrbnostjo razloži, POZOR, da so moški na lovu, ženske nabirajo, starcev pa ni, ker jih Bušmani pustijo v goščavi, jim ulovijo veliko žival, da niso lačni, potem pa pride hijena in poje stare Bušmane, ki so pred tem pojedli veliko žival … Mi imamo svizca, Afričani pa hijeno, a ne?!

In potem se malo zjeziš. Pa narediš sceno; ker nočeš otrok s smrkeljni in prstki v noskih, da jih boš fotkal in kazal doma! Ker hočeš zaresne Bušmane! Če sploh še obstajajo …

Ko po trdih pregovarjanjih, pa dodatni cik – cak vožnji med grmički, akacijami in baobabi, pa gor in dol po izsušenih rečnih strugah, po dodatni uri vožnje vendarle parkiramo pod ogromnim baobabom, zagledamo simpatično skupnost prikupnih bitij. Da vam o lokih, ogrinjalih iz opičjih kož, hišicah iz blata, odprtem ognju, v katerem spečejo ptiča zatem, ko ga ulovijo samo za nas, pa plesu in petju tja do teme in naprej sploh ne razlagam!

In priznam, ja, za trenutek sem tudi sama pomislila, da je vse samo kulisa za nas »MZUNGOTE«, ker zvečer pride helikopter in jih odpelje domov…