Zanimivo, kako se spreminjajo moja merila o
tem, kaj je sanjska plaža!
Ko sem bila majhna, so bile najboljše plaže
tiste, na katerih sem imela dovolj družbe za zidanje potičk. Pa ježev in meduz
ni smelo biti v vodi.
V 80–ih sem iz tujih revij trgala reklame,
obvezno za žgane pijače, ki so bile po ne vem kakem ključu vedno v družbi
turkiznega morja, belih peščenih plaž, visečih mrež in palm.
Brezhibnonobelmamljivo! …In sem si z njimi krasila šolske zvezke.
Giliji, Caye Caulker, Bali, Isla Mujeres, Koh
Tao, Souss Massa … bila, ja, ne nujno po takem vrstnem redu in zagotovo še kje.
Pa me pot zanese na Zanzibar … Bwejuu …
vasica, kjer ti ne znajo prodati niti kokosovega oreha. Pa jih imajo; sveže in
bio! Kjer ti ne znajo ponudit drugega, kot pogled na svoj način življenja.
Prepričana sem, da mora biti čisto blizu tisti otok Taka Tuka, na katerega je
peljal Piko Nogavičko oče zamorski
kralj!
Bel pesek, velike školjke, ki pozabljene ležijo na tleh, palme, ki so tako visoke in tanke, da jih kar vleče proti turkiznemu morju. Med njimi pa majhne hiške, raznobarvne, pokrite s posušenimi palmovimi listi.
In vsako jutro oseka, ki za več ur odnese to idilo nekam na odprto; ponudi pa podobe, ki jih ni na nobeni razglednici, v nobeni reklami, na nobenem plakatu, v nobenem katalogu.
Bwejuu, moja rajska plaža. Zaradi starih
čolnov, domačinov, ki rišejo svoje zgodbe, pozabljenih školjk. Aja, pa zaradi
razgaljenega morja, ki nudi nenavadne barve in vzorce. Nikoli enake…
Ni komentarjev:
Objavite komentar