Takole bluziva po ulicah Stone Towna, glavnega mesta Zanzibarja, kjer doživiš vse, kar si nameniš.
Beživa pred turisti, ki z vodiči češejo glavne znamenitosti mesta in poiščeva tok, ki naju odnese v labirint stranskih, že na prvi pogled čisto drugačnih ulic. Tistih najinih ...
Pa jo zagledam. Tole mojo prehransko gurujko, namreč. Sedi v eni zanemarjeni veži. Okrog nje je razprostrta množica plastičnih posodic, zajemalk, ponev, velik lonec z vročim oljem, pa še kup pripomočkov, ki ji služijo za take in drugačne poslovne namene.
Sedi na tleh, v turškem sedu, v eni taki graciozni drži, ki je ne znam opisati. Iz pisane posode ob sebi s prsti desne roke zajema neko maso in iz nje spretno oblikuje majhne kroglice. Sproti jih polaga v vroče olje … cvrrrrk. Vse naokrog se širi prijeten vonj. Drugačen. Lokalni.
Nasproti nje v tej temni veži na preprosti leseni klopci sedijo štirje domorodci in počasi, z užitkom jedo pripravljene ocvrtke. Pri vratih stojita še dva in potrpežljivo čakata na svojo porcijo. Nikomur se ne mudi. HAKUNA MATATA.
Mimogrede se prilepiva na vrata. In čez čas dobiva v roke dvajset sveže pečenih kroglic, zavitih v star časopisni papir. Gospa je Indijka, gostje pa avtohtoni prebivalci otoka, ki ne znajo niti besede angleško. Pa se vendarle nekako sporazumemo, da je to BAGIA. Ponudi, da jo z nečim posuje. Seveda, madam, z veseljem. Prepoznala sem samo zdrobljen kokos, preostanek bi lahko bila naribana kasava. Pa niti ni pomembno. Ker je bilo odlično. In ko se tako vliješ med ljudi in se z njimi pogovarjaš zgolj z nekimi kretnjami in grimasami, začutiš tako patetično integriteto.
In je naneslo, da je gospa iz veže postala najina prehrambena gurujka. Napredovali smo še do nekih sladkih, prijetno začinjenih kupčkov, ki so bili zapakirani v polivinilaste vrečke. Mmmmmm …
Čez kak teden, bila je sobota, ko tale gurujka zaradi nekih indijskih standardov ali praznikov ni poslovala, naju je povabila k sebi domov. Stanovanje »basic«, ima pa - pazi - služkinjo.
Ja, takole se gre tale carica, ki vsak dan še pred enajsto dopoldne nepreklicno zaključi svoj posel v veži. Pa bi lahko pekla in prodajala cel dan. In služila.
Sem se pa spet nekaj naučila. Pravzaprav samo potrdila, kar sem že slutila. Ni vse v kupih denarja. BITI GOSPODAR SVOJEGA ŽIVLJENJA, to bi znalo biti pravo bogastvo. Aksiom, ki ga moramo še osvojiti.
Stone Town, Zanzibar, oktober 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar